»Je naključje, da je pesnica izbrala za moto svoje pesniške knjige verz iz Bobinove Šibkosti angelov: »Ni iz časa, svetlobni trs, sneg mile polti …«? Gre za angele z napako, za boginjo ali boga z napako? Ali za čas z napako? Je napaka otroštvo ali odraslost? Gre sploh za napako?Bobin tudi pravi: »Ampak vse, kar je napisano na svetu, bi dal za tele stihe: ‘Pesem pravi skozi prepoznani glas,/ Da je dobrota srž življenja,/ Da od zavisti in črtenja/ Nič ne ostane, ko pride čas.’ (op. avt.: iz Dobre pesmi P. Verlaina, prevod: B. A. Novak) Kaj se lahko doda k temu, razen par pack po papirju, par jalovih besed? ‘Prepoznani glas’: prepoznamo ga zato, ker smo ga že poznali, in res smo ta glas poslušali v otroštvu. Če je odraslost zanikanje, je zanikanje tega glasu, te preprostosti. Zanikanje ali, bolje rečeno, pozaba. Kaj nismo zmeraj odgovorni za svoje pozabe?«
Boginja z zamudo je pesništvo, v katerem Maja Gal Štromar ob hrepenenjih sedanjosti (v prvem ciklu Kako dolgo je do tišine po odhodu noči …) ‘lovi otroštvo’ – podobe iz otroštva, očetov in materin lik (v drugem ciklu Nikamor ni odšla, nikogar ni obšla na obronku kroga …), da bi našla pozabljeno, da bi našla glas in se skozi ‘prepoznano’ integrirala v celoto, pre-interpretirala, osmislila nerazumljivo, se prepustila čudežu življenja. V pesmih gre za dvojno gibanje. Za gibanje tistih, ki so odšli, in tistih, ki s(m)o ostali, ali kot poudarja Bobin: »Tisti, ki odide, je nepozabljen. Blagrujejo ga kot mrliča, a ni mrtev; odhaja živ, v življenje. Tisti, ki ostane, je pozabljen.« In napon Boginje z zamudo je iztrgati se iz pozabljenosti, iz uokvirjenega sveta (odraslosti) s prepoznavanjem pra-besede, pra-podobe, pra-po-klicanosti …Maja izpoveduje/pripoveduje z ženskim glasom: ničesar ne zamolči, nič ne pomete pod preprogo. Razpostavi ranjenosti (tudi s trpko ironijo) z željo razpreti, razumeti, osmisliti.
Iz notranje intence se rojeva tudi pesniški slog. Prva pesem se začenja z retoričnim vprašanjem:
Je to zarja
v zatonu
ta purpur
ki pada
na strehe mest?
Sopostavlja realnost ali zgolj njen odsev. Kje se končuje prvo, kje začenja drugo?
Pesmi z zlitjem preteklega, sedanjega in prihodnjega časa ter glagolov v pogojniku ustvarjajo konglomerat časa in ga obenem negirajo oziroma presegajo. Skratka, odpravljajo napako časa oziroma čas z napako. Tudi verzi v kurzivih ali nakazujejo preteklost, podvprašanja, še pogosteje pa so zapis notranjega glasu (in kaj mi mar; zakaj zaboga/se vedno znova/vriva mi prihodnjik; ko me ni bilo/so rekli da poplavljale so reke …). Za brisanje tvarnih in pomenskih meja oziroma zgoščanje predvsem frazerskih besednih zvez ali pa za ustvarjanje nadpomenov pesnica zapisuje ekspresivne sklope (matižejnaženasrna; smrčijolažejoprdijo; pionirkabrigadirka; nekočosame; brezdotik …). Posebnost je tudi svobodni verz, v prvem in zadnjem ciklu povsem brez interpunkcije, ki mu posebno ritmičnost dajejo ponavljanja v obliki paralelizmov. Mestoma iz jezikovne strukture in samega besedja preveva navidezna lahkotnost, gibkost, nonšalantnost. Zamenjan besedni red in jezik zarotitvenih obrazcev priklicuje pesniški ritem s tradicionalno težo. Pesmi nimajo naslovov, so le oštevilčene in razvrščene v tri cikle.
Lirika Boginje z zamudo premore tudi povsem epske perspektive, v katerih lahko sledimo dogodkom (slovo ob drogu, srečanje z očetom, novoletni dan, zgodba iz sanj …), vendar so le-ti bolj kot v samo zgodbo zapredeni v dramsko/scensko razčlenitev, saj se zdi, da se peripetije godijo tukaj in zdaj. Prvoosebni lirski subjekt ženskega spola nas nenehno skozi pesmi sooča z monodramo, v kateri se čas zgosti v ‘tusedanjost’. Torej zamude ni, razen če zamudimo sedanjost.
Toliko glede zamude.
In boginja? Svetlobni trs, sneg mile polti, ki ni iz časa? Ki se prek navideznih zamud ljubega, očeta, sebe … vrača v lastni utrip, eksponiran v tretjem ciklu Bastet v utripu? Bastet – hči Sonca in Lune, polna miline, boginja neodvisnosti, samote in združitve obenem, dvojnosti v enem. Ki je v zadnjih verzih živa, ubežana pozabi.
Kdo je torej bog, kdo boginja? »Kot je poezija povsod v zraku in nekaj malega v knjigah, tako je svetost povsod v življenju in nekaj malega v samostanih,« pravi Bobin. Milina in dobrota ustvarjata božanskost. Milino rojeva hrepenenje, hrepenenje pa rojeva trpljenje, ta večni humus svetosti.
Hrepenenje po tišini ni hrepenenje po nemosti. Pesnica poje, lovi poezijo v knjigo. Vstaja iz noči: Je to zarja v zatonu? Dvojnost v enem? Bastet? Prepoznani glas?
Boginja torej je. Zamuda pa je le namišljena kategorija, utemeljena v kronologiji ur. Je v bistvu žalost. Nelegitimna odgovornost. Vsaka žalost korenini v begu od prepoznavnosti. V prepoznavnosti je radost, ne odgovornost. Je vedno pravi čas. Nikoli ni prezgodaj, nikoli prepozno prepoznati glas, vstopiti v utrip, postati svetloba, igra, polnost, boginja.
In če boginja, potem le večnost šteje – Ni iz časa, svetlobni trs, sneg mile polti.
In v ta credo se izteče tudi anahronizem/oksimoron Boginje z zamudo. Zadnja pesem v zbirki (10) se začne z verzi:
Je radost lahkotnega muslina
v tramontani
je krik galebov ali otrok
ki omamlja me
v zahodu približevanja
Prepoznani glas? Ali kot pravi sv. Pavel: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale.« (1 Kor, 13)
Pesniška zbirka se izteče v prepoznanje prvobitnosti, počela, smisla – »krik galebov ali otrok«, kar je – ljubezen, po-daritev. Tako se zadnja pesem konča z verzi:
Sinkopirano srce
v mehu allegra
allegra
Bodi!
Daj!
Jemlji me!
Godno
kot osojno vzpetino
zahvaljevanja
In vendar, kako težko je ubežati sintagmi »eros-tanatos«. Harem svetega, posvečenga, ostaja neizbežen prostor presečišč: spočetja, rojstva, smrti. Tudi če ga želimo povsem zbanalizirati, zreducirati, zludizirati, nas njegova skrivnostnost neizprosno zapreda v božanskost reda stvari. V fascinanten nadpomen, ki se, ne nazadnje, zrcali tudi v poeziji – kateri koli: tudi nihilistični, veristični, ludistični …, sicer akta ustvarjalnosti ne bi bilo. In poezija sama po sebi je primadona, boginja ozaveščenega bivanja. Poezija Maje Gal Štromar je, tako z igrivostjo kot s svojimi temnimi akordi, osredotočena na ozaveščanje lastne vloge na poteh in brezpotjih bivanja, na preverjanje odnosov in na približevanje esencialno-eksistencialnemu jedru ali faustovskemu »da« življenju – nenehni večnosti, ki je ravno s posameznikom obenem nenehna spremenljivka:
In vendar
Večnotrajno
me prešinja
In če strah me je
premen
me je strah
življenja
…
Zato je poezija Boginje z zamudo heroična, božanska.
(Ines Cergol, književnica)
»Maja Gal Štromar, igralka, pesnica, pisateljica, prevajalka in gledališka pedagoginja, je svojo zadnjo pesniško zbirko Boginja z zamudo / Dea in ritardi, ki jo je posvetila svoji mami, obogatila ne le z dvojezično izdajo (slovensko in italijansko), temveč ji je dodala tudi zvočno knjigo. Seveda v središču pozornosti ves čas ostaja poezija in morda ji prav iz tega razloga pristopamo nekoliko drugače kot pa bi ji pristopali v kolikor bi veljala za samostojno (glasbeno) izdajo. Žal tudi sama pri tem nisem nobena izjema in sem zvočno knjigo, potem, ko sem knjigo že prebrala, preposlušala precej površno, zato je večina pesmi, s kakšno izjemo, nekako utonila v pozabo in po njej, za razliko od same knjige, nisem več posegla vse do trenutka, ko sem se odločila, da napišem ta tekst. In zdaj šele, po večdnevnem, ali pa kar večtedenskem, pozornem poslušanju, lahko priznam, da sem bila v veliki zmoti, a nič na silo / v srce ne stopi.
Ta poezija je … drugačna. Samosvoja. Jezikovno izjemno bogata in čista, zaradi česar imajo besede svoj tok, ki si ga utirajo skozi naše srce. Dihajo s povsem novo svežino in lepoto. Z novo melodijo. V novem ritmu. Ti sin si njemu, / meni oče, / ko razlagaš / sanje mi / noči, / ki s torka v sredo se nagiba. Knjiga je razdeljena na tri sklope pesmi svobodnega stiha, ki nimajo naslovov, prvi in tretji sklop pa sta osvobojena tudi interpunkcijskih znakov. Gre torej za precej svobodno poezijo, ki dopušča različne interpretacije in iz tega razloga je morda nekoliko neobičajno, da nam je nekaj možnosti interpretiranja ponudila kar sama v obliki zvočne knjige. Sicer pa v stihih prevladujejo iskanje pozabljenega, a tudi sedanjosti, ki s seboj nosi presenečenja in trganje spominov iz pozabe. Pred nami se vrstijo podobe otroštva, podobe očeta, podobe matere. Kako / Kako / Kako / naj bom / če več / povedati / ne znam
Maja je izjemno neposredna. Vedno iskrena. Pri njej molk nikakor ne pomeni, da si ne upa, temveč, da nima (več) kaj povedati. Niso redki verzi v kurzivi, ki so najpogosteje izraz notranjega glasu in kaj mi mar ali ekspresivni sklopi Nikolidosegljivost. Ti bralcu nehote ponujajo nekoliko dramsko interpretacijo besedil, pa naj gre za glasno ali tiho, intimno ali skupinsko, branje. Ne umanjkajo niti ironija od zmeraj znala sem pogledati / da ne opaziš / kako zaljubljen si že vame, bolečina Na prvi dan / v letu / sem zmeraj / zadnja, soočenja In če strah me je / premen / me je strah / življenja, pogum Prva sem, / mama, / in zdaj šele / lahko ste prvi vsi., besedne igre vrata v / vse-enost, želja po bližini in sprejetosti Nikoli / ni / prepozno, / oče. ter sikanje svoje lastne biti Tebi / senca / ki te ne poznam / a s tabo se prebujam / (…) / Tebi / ki te ne poznam / a v tebi se prebujam / (…) / Tebi / senca / ki te ne poznam / a v sebi se prebujam / (…) / Tebi / ki te ne poznam / a s tabo v sebi se prebujam.
Večplastnost in razgibanost pa sta tisti, ki bi lahko najbolje opisali zvočno knjigo, nastalo kot rezultat sodelovanja avtorice in Tinkare Kovač, ki je uglasbila ter odpela nekaj pesmi, medtem ko je za aranžmaje in produkcijo poskrbel Peter Dekleva. Na njej najdemo dve instrumentalni pesmi, Ko najdeta se dva in dva se izgubita, ki je grajena na osnovi dialoga med flavto (vprašanje) in violončelom (odgovor) ter Tango para la vida, ki vnovič izpriča melodično temo predhodne pesmi, Več notranjost, večno trajnost, le da tokrat solistični instrument ne predstavlja Tinkarin vokal, temveč flavta; dve zvočni sliki pesmi Na oni onostrani vseh slepil; psihotično grajeno Še vedno sem grdoba, kjer se meje med različnimi (notranjimi) glasovi med seboj povsem zabrišejo in se zlijejo v eno, nato pa se prelije v pesem Mlečnih rok ležiš v razkošju zelenosti, ki jo izvaja Tinkara. A tudi V largu v tišino seda / Kis na ustnicah kjer a cappella intro in outro dajeta pridih svete pesmi in tekom celotne interpretacije ostajata edina glasbena spremljava; orientalska melodična tema, ki predstavlja leitmotiv pesmi V dlan polagam obsidian; Nikamor ni odšla, nikogar ni obšla na obronku kroga kjer glasbena spremljava izostane; Včasih bi odišavila svoj dan / Ko v jutru prepoznaš volčje noči, ki z zvočno obdelavo dobi most med dvodelnostjo, med Majino in Tinkarino izvedbo, ter ostaja najmočnejša pesem v Tinkarini interpretaciji in italijansko različico pesmi Nobena pesem ta večer, moj ljubi, ki nisi moj, Nessun canto questa sera mio caro she mio non sei. Ta v italijanščini zveni precej bolj suvereno od tiste/ih v slovenščini, zato bi ne bilo napačno tudi zvočno knjigo obogatiti z večjo mero dvojezičnosti.
Kljub temu pa v središču ostajajo ne recitacije, temveč zvočne slike na katere Maja interpretira svoja besedila in ki presegajo splošni pomen glasbe, saj gre za zvoke, izvzete iz naših vsakodnevnih življenj. Glasba je vse. In tudi različni ambienti vibrirajo drugače ter posledično ustvarjajo raznolike zvoke, ki jih lahko uvrstimo v širok pojem glasbe. Glasba je svet. Glasba je življenje. Zato gre v prvi vrsti za zvočne pokrajine. Te se seveda prepletajo s Tinkarinimi izvedbami, ki so samostojno nekoliko šibkejše, vendar nepogrešljive pri nadgradnji prvih. Šibkost se kaže predvsem v tem, da so mnoge pesmi odpete v tako (pre)visokem vokalnem registru, v katerem do izraza pride le še vokal, besede pa povsem izgubijo svojo težo in pomen. Postanejo nerazločne in neposlušljive. kjer luč utripa / Pot napačna. Za razliko od teh pa Majinim interpretacijam preprosto verjamemo. Te so prečiščene vseh odvečnih elementov in ob njih se nehote zazremo vase ter začnemo res obstajati v takšnosti in zdajstvu. Pri Tinkari ta prepričljivost žal izostane in povečini ostanejo le prazne interpretacije. Brez topline, ki nas prežame med poslušanjem Nikamor ni odšla, nikogar ni obšla na obronku kroga in se nadaljuje v Včasih bi odišavila svoj dan; brez nasmeha, ki se naseli na naše lice, ko poslušamo Je to zarja v zatonu, ta purpur, ki pada na strehe mest?, kjer drumlca kitarski osnovi doda otroško razigranost in lahkotnost …
A najlepša lastnost te zvočne knjige so presenečenja. Pesmi so slogovno zelo razgibane. Tudi zaradi tega, ker so nekoliko prepesnjene in je le redka od njih interpretirana v celoti. Še večkrat pa so se Tinkarine izvedbe zlile z Majinimi pred ali med interpretacijami in na ta način celo spojile dve različni pesmi v eno. Gre torej za nekakšen poetični kolaž v katerem odseki različnih pesmi začnejo prepletati svoj dih in ustvarjati novo celoto, nov svet. Novo življenje. In zdaj / ne gledam več se / zdaj se vidim
Zvočna knjiga nikakor ni samostojni izdelek, je pa zelo zaželen dodatek h knjigi. Postane tisto nekaj, kar knjigo bogati in nam jo predstavi v povsem drugačni luči. V eni od možnih interpretacij, ki ji lahko podamo svojo dlan. Ali pač ne. A je prav to tisto zaradi česar je še kako vredno tudi zvočni knjigi, in ne le knjigi, nameniti nekaj več časa in pozornosti ter jo poslušati večkrat zaporedoma, s knjigo v roki in s čarobnim obračanjem njenih listov. Obvezno. In takrat je preprosto nemogoče naveličati se je, saj v njej vsakič znova odkrijemo nove elemente, ki so nam do tega trenutka ostali skriti, in jih lahko spajamo v nove preproge besed, zvokov, neotipljivih hrepenenj.
(Nina Novak Oiseau)