Potaknjenci, Majin četrti roman, je zgodba o (na prvi pogled) nemočnem Patriku, ki mu ukazujejo številne ženske njegovega življenja, od babice, tet in mame do žene. Precej travmatizirani brezposelni biolog srednjih let, oče treh otrok, se naenkrat znajde na sodišču, obtožen posilstva in umora. Takrat se zgrnejo nadenj sodna poročila, psihološke analize, iz katerih detektivsko razbiramo, kdo je morilec, pa tudi kdo je pravzaprav Patrik Šelec. Tako se sestavlja mozaik, ki bo nujno nedokončan, nepopoln, saj vsak košček odseva drug obraz. Napeta zgodba, ki diši po mentolu in limonovcu, se rašomonovsko lušči kot neskončne plasti čebule in prepleta kot bršljan.
Odzivi na knjigo Potaknjenci
»Roman se uvršča med žlahtnejšo sorto sodobne slovenske proze…Sicer pa so Potaknjenci precej premišljeno izdelani … so na pravi poti, obrnjeni v pravo smer. Roman se vedno izmota iz zagat in nam spet streže s privzdignjenim slogom, ki prevladuje, nihajočim med ekspresivnim in poetičnim, zgrajenim iz kratkih, dih jemajočih stavkov. Pika. Pika. Pika. In za piko zmeraj pride kakšno novo razkritje, estetizirano psihološko spoznanje. Na koncu pa sklep, da slovenska proza še ni povsem padla s tečajev.«
(Tina Vrščaj, Pogledi)
»Prebiram roman pisateljice Maje Gal Štromar z naslovom Potaknjenci in se ne morem načuditi samemu sebi, kako sem lahko do zdaj spregledal dela te umetnice. Klobuk dol in vse čestitke. Redko me prevzame (tudi) struktura romana, tokrat me je. Seveda vpliva na branje dejstvo, da sva bila z Majo Gal Štromar skupaj v Pragi na Knjižnem sejmu in si domišljam, da jo vsaj malo poznam. Po branju mi je seveda jasno, da sploh nič in da je neverjetna, lucidna in začetek romana je sploh natančen, s kar dvojno podobo starih zlezbiranih možač, ki zjebeta Patriku Moškost in to dobesedno. Prav radoveden sem, kako bi BMZ s svojo teorijo poženščenih tipov in vplivi DDT-ja komentiral Majini delo. Je pa v romanu cela vrsta pisateljskih pristopov, ki so meni zelo blizu. Zelo blizu, res! Sploh ta repeticija, ki se stopnjuje in vrta luknjo skozi katero špegamo nazaj v trenutke, ki so zbrusili Patrika v to, kar je. Prevzela me je Majina fascinacija s pticami. Krokarji, lastovke, kosi, smrdokavra, noro res! Ure in ure bi lahko gledal skozi vse leto, spomladi kosa, kasneje kosovke, kako topotajo in na drobno bobnajo po tleh, da sprovocirajo deževnike. Zdaj pa izvem, da jih celo slišijo. Tega nisem vedel. O rastlinju pa sploh da ne govorim!
Res je to zame knjiga, ki sem jo z užitkom bral. Ko rečem z užitkom, je to nekaj, kar mene šele prav zadovolji, da berem. Od tu naprej so potem lahko knjige, (če je notri ta užitek), da so brez vsega drugega, sploh brez nekega realizma, da o “klasični zgodbi” sploh ne govorim.
Kaj naj rečem? Mislim, da bo knjiga malo preveč zahtevna za povprečne ljudi, za sladokusce z izbrušenim okusom pa je Maja naredila cuker, ki se mu ni mogoče odpovedati, ko ga enkrat poližeš. Mimogrede. Mi smo šesterokotnim zelenim mentolovim bombonom s križem rekli “gajstni cukri”.
Piši dekle, piši. Zato si prišla na naš svet. Očitno!«
(Peter Rezman, pisatelj)
»Avtorica pripoveduje slovesno in očarano nad lastno pripovedniško vlogo: slikovito, bogato, metaforično, čustveno, vsevedno introspektivno…. V romanu je psihologija karakterjev zelo kompleksna, sploh glavnega junaka.«
(Mojca Pišek, Dnevnik)
»Draga Maja, prebrala sem tvojo stvaritev- roman Potaknjenci. Hvala zanj. Naj iskreno povem, da me je vanj- bolj kot zgodba sama – pritegnilo globoko poznavanje človeških značajev. List za listom se razkriva tvoje izjemno poznavanje psihe in poglobljen uvid v detajle, ki nas zaznamujejo, določajo… Tvoje oči so oči sokola; nič ti ne uide. Malenkosti niso malenkosti… Globok priklon, to ni samoumevno. Skrajno žal mi je, da sem, preden sem se romana lotila, prebrala nekaj kritik: tega ne bom več ponovila. Roman je vreden vsake minute (berite slovenske avtorje in avtorice, seveda!), saj veliko da. Veselim se že naslednjega romana, saj vem, da ustvarjalnost v tebi ne more mirovati. Sr(e)čno.«
( Katarina Nadrag, pisateljica)
»Knjigo sem prebrala v dveh dihih. Je razumljiva, a na svoj način težka. Vendar zanimiva. Kako sem doživljala glavnega junaka, ki svet doživlja skozi socialne običaje, navade, pričakovanja, adaptacije, v katerem ne zna živeti sebe, svojih potreb, strasti… A življenje gre, polzi. Zgodbo sem doživela kot težko predvsem zato, ker sem si stalno želela, da glavni lik že enkrat začne čutit…težka pa tudi zaradi tega, ker sem tudi sama velikokrat preklemansko pragmatična in ob tem odmislim čustva in samo funkcioniram. Tako zelo odraslo. A ker si razumen odrasel, sprejmeš tudi ‘podtaknjence’. Zakaj pa ne, če so popolni!? Le pozabiš, da si tudi sam popoln, in da je čas, da rečeš – ‘gonite se svi u pičku materinu!’…A to, sestro, moram još malo, da učim, što znači, da moram više puta ponoviti…ponavljanje, mati modrosti!«
(Vladimira Zupančič)
»V užitek mi je bilo branje romana Potaknjenci, zgodilo se je v enem dahu. Njegove odlike so številne, od zgodbe, ki se napne in zaplete, tako, da avtorica za nekaj časa namerno spodmakne tla, preusmeri in združi več dogajanj, s tem pa razširi polje vprašanj, ki se odpirajo ob spremljanju glavnega lika, do razpleta, ki junaka razbremeni krivde, ne razbremeni pa ga teže lastne pasivne, polžaste eksistence. Liki so tako izrisani, malo čez, da lahko do njih vzpostaviš distanco in jih opazuješ, ampak spet ne toliko čez, da jih ne bi prepoznaval v lastnem okolju ali pa ožje gledano v sebi, v fragmentih izrisanih detajlov. Kot ženska se lahko sočno samokritično nasmejim paleti ženskih likov, ki matriarhalno goltajo Patrika. Kot se lahko tudi razumevajoče namuznem ob nerazvitem potencialu odnosa Mila-Patrik, tja do vrhunca poštnega izliva, v katerem se Mila prelevi v Furijo, ker jo boli, da moški “ni v odgovoru”. Lik Patrika Šelca pa razkrije psiho človeka, ki se ga v družbi sluti, a ga ne vidimo, o katerem se govori zgolj v kakšnem zaupnem čveku, med štirimi ženskimi stenami, in pisanje romana skozi ta lik, se mi zdi pogumno dejanje. Pa ne samo zaradi golega razkrinkavanja take osebnosti, ampak tudi zaradi poglobljene in občutljive členitve. V meni so še dolgo odzvanjali opisi trenutkov, ko je Patrik pristen, v stiku z zemljo in rastlinami. Podobno so odzvanjali, kot odtisi grafik rastlin, ki krasijo roman, ki nežno oplazijo sosednjo stran. Večplastnost romana, ki se kaže tudi v različnih pisavah, nudi pot v introspekcijo in ne strinjam se, da ima roman težek, nesrečen konec, kot je bilo rečeno na eni od predstavitev romana, kajti ni boljšega konca kot pot, ki se nudi Šelcu in bralcu z njim. Če pa je pot še začinjena s humorjem, ki se diskretno vije po zgodbi, je lahko branje Potaknjencev samo na dah.«
(Lučka Počkaj, dramska igralka)
»Vaš roman Potaknjenci sem prebrala z velikim užitkom in na dušek. Sploh ne drži, da je težko berljiv….
Izjemno spreten jezik, zanimiva zgodba in njeni karakterji….
Tudi moja (triindvajsetletna) hči Aja je roman prebrala v “enem kosu” in pri branju uživala. »
(Smiljana Knez, Slovenska veleposlanica v Pragi)
»Po vseh debatah na FB si nisem mogla kaj, da ne bi tudi sama prebrala Potaknjencev. Všeč so mi bili že na prvi pogled – tako knjiga sama, kako je oblikovana, kakor tudi in predvsem zgodba, kako teče, se zapleta, prepleta in tudi razpleta. Je ena tistih knjig (zdaj pa ne govorim več o fizični izvedbi), ki ima vonj in okus, svojo lastno atmosfero, ki bralca posrka in jo le stežka odloži. Včeraj zvečer, ko se je zgodba začela razpletati in je vse, kar se je zdelo kolikor toliko trdno, razpadlo in se sesulo v prah, ko je tudi junakova temna plat, s katero sem se med potjo sprijaznila, odpadla z njega, se je tudi meni zazdelo, da ima zloglasna kritičarka morda delno prav – da je vsega preveč itd. Odložila sem knjigo in odšla spat. Potem pa sem danes zjutraj na dušek prebrala preostanek, in zdaj – po prespani noči – se mi je zdelo, da ni nič odveč. Da je vse tako, kot mora biti, it makes sense pa to. Konec koncev, junak, ki so ga ženske res grdo pohabile, deluje bolj prepričljivo v vlogi tragične žrtve spleta nesrečnih naključij, kakor pa bi deloval v vlogi gospoda psihopata osebno. Enostavno ne bi bilo prepričljivo. Kakor koli že, hotela sem samo pohvaliti knjigo, po mojem mnenju je res dobro napisana, je pa seveda za pričakovati, da marsikateri kritik pri nas ne bo takšnega mnenja. Preprosto zato, ker knjiga je originalna, namesto da bi se to trudila biti. Noče biti tisto znucano prvič pri nas, kaj pa vem npr. slovenski Joyce ali slovenski Huxley, ampak preprosto je originalna. Kar pomeni, da se nima kritik, ki nima lastne hrbtenice, na kaj nasloniti, potem pa je najvarneje raztrgati. Morda je res, da je knjiga bolj zanimiva ženskam, čeprav po mojem bi jo bil tudi moški z domišljijo sposoben prebrati, razumeti in celo vzljubiti.«
(Karin Cvetko Vah, književnica)
»Potaknjenci, Majin četrti roman, so zgodba o (na prvi pogled) nemočnem Patriku, ki mu ukazujejo številne ženske njegovega življenja, od babice, tet in mame do žene. Precej travmatizirani brezposelni biolog srednjih let, oče treh otrok, se naenkrat znajde na sodišču, obtožen posilstva in umora. Takrat se zgrnejo sodna poročila, o njem govorijo ljubezenska pisma, kriminalistična poročila, psihološke analize, iz katerih detektivsko razbiramo, kdo je morilec, pa tudi kdo je pravzaprav Patrik Šelec. Tako se sestavlja mozaik, ki bo nujno nedokončan, nepopoln, saj vsak košček odseva drug obraz.«
(Maša Ogrizek, Bukla, 2013)
»To je prva Majina knjiga, ki sem si jo kupila … in prebrala v eno … brez odmora! In bila sem fascinirana, prav osuplo navdušena nad kompleksnostjo pripovedi, nad tako dobro izbranimi in opisanimi psihološkimi profili protagonistov, sploh Patrika in njegovih žensk, ki so mu ovijale življenje, si ga podajale med seboj kot marioneto, pečatile s sladkim strupom na struni večjezikovnega označevanja in metinih bombonov.
Bogat jezik, izbrane pokrajine v hribih in dolinah ubesedovanj in vizualna potovanja v in iz, ob in od, na in pod … Si veličastna umetnica na odru svojega življenja! Maja, moj poklon.«
(Mateja J. Hočevar, pesnica in književnica)
Odlomek
Najel sem občinsko obdelovalno površino. Po domače zemljo. Nekaj hektarov. Pa čeprav je še vse viselo v zraku. Čakanje na dolgotrajne sodne postopke. Razsodišča. Čakanje na razpis naroka za glavno obravnavo. Še do nedavnega sem mislil, da obstaja le en Narok, in to naj bi bilo mesto v Keniji. Razjedalo je huje kot afriška suša, ki se je napovedovala za tisto poletje.
»Zakaj si to delaš, Patrik?« je rekla, ko sva se sprehajala po ozki zemljeni poti med nasadi mladega graha, peteršilja in korenčka. Za seboj sva puščala por, drobnjak in šalotko. Dišalo je po pregreti prsti. Nekaj česna sem pustil, da je šlo v seme. S skoraj meter dolgih pecljev so naju v rahlem vetriču pozdravljale kuštrave socvetne glave. Tudi česnova stebla so užitna, dokler ne olesenijo. Paski. Tako jim rečemo na obali. Paski z jajcem so okusni. Morda še okusnejši od divjih šparg.
»Cvet se nekoliko razlikuje od čemažinega, ki ima suhokožnate ovršne listke, podobne strupeni šmarnici. To si velja zapomniti!« sem odvrnil in takoj za tem nadaljeval: »Včasih lahko zboli za rdečo čebulno gnilobo. Ne boš verjela. Da, tudi česen … Pyrenochaeta terrestris. Zbolijo korenine. Korenine. Razumeš?«
Pokazal sem na del vrta, ki sem ga pripravljal za špinačnice in kupusnice. Blitva, brstični ohrovt, cvetača, zelje, ohrovt, črni koren. Črni koren, Scorzonera hispanica raste skoraj samoniklo. Imenujemo ga tudi španski gadnjak. Izvira iz nekdanjega prepričanja, da pomaga zdraviti kačje ugrize.
»Patrik«, me je prijela za roko in me zaustavila. Obstal sem in jo pogledal. Bila je tako sveža. Kot vedno. Lubenica. Citrullus lanatus. Zrela lubenica, v katero nisem nikoli hotel ugrizniti, ker sem se bal, da bi mi steklo po bradi. In potem bi bilo vse lepljivo. Lepljiva usta, ki ne bi več mogla govoriti. Lepljiva kot postane metine karamele v mojih dlaneh. Lepki spomin. Zato civilizirani ljudje uporabljamo nož. Uporabljamo nož! Z njim režemo, odrežemo, odstranimo, ranimo. V rožnati srajci, prevezani okoli pasu je stala ob solatnicah. Ne, ne ob motovilcu, nikoli se ni motovilila. In morda sem njeno hitrost in neposrednost še vedno na skrivaj občudoval. Morda sem ji ju celo zavidal. Ne, ona je stala ob razbohoteni endiviji. Kot rozeta z rumeno srčiko in z mlečnim sokom, ki daje rahlo trpek, grenak priokus. V zelenem krilu, tokrat ne v zamolkli vojaški zelenosti hedere rhombee, temveč kritosemenke, mlado posejane in komaj vzbrstele trave, ki ni narejena za senčne lege. Ni narejena za senčne lege. Temveč za sončna polja. Polja, ki se nahajajo le centimeter do svetlobe. Mila. Vedno mila. Še vedno mila. Pomlajena. To delajo mladi ljubimci. V travi. Bulšit, pa ja.
»Črni koren«, sem grleno nadaljeval, »je zelo podoben topinamburu. Vsebuje polisaharid inulin. Sestavljen je iz molekul fruktoze, ki se v telesu presnavljajo mimo encimov trebušne slinavke in tako ne vplivajo na raven glukoze v krvi. Nizkoglikemična raven, saj veš. In je zato zelo primerna hrana za sladkorne bol…«
»Nehaj, nehaj!« je zakričala.
»Prelepa si zame. Ne morem te nahranit.«, je zletelo iz mene in se zalepilo ob njen zadnji klicaj. Kar tako. Še vem ne, od kod. Rekel sem, preživel in odkorakal do cvetličnih gred. Z roba gredice sem pograbil za nož. Nož. Uporabljamo nož! Z njim režemo, odrežemo, odstranimo!
Nekaj časa je stala tam. Kot vkopana. Zasovražil sem jo. Za trenutek. Ker je živa, ker ima ljubimca, ker ima mladega jebača. Ker je sveža in ker še vedno verjame vame. Lahko bi jo najel za strašilo, me je prešinilo. Jasno, bila bi odlična za ptičje strašilo. Ravno prav je kičasta. In namesto klavirja, bi ji v roke potisnil klopotec. Dva. Dva klopotca! Dvoročno odganjanje ptic. Etida zastrahovanja. Nasmehnil sem se. Bolelo je. Videla je v moje misli. Kot vedno. Nasmehnila se je in v počasni hoji proti meni navihano zlogovala:
»Hočeš reči, da sem hujša od artičoke? Da ne znižujem samo slabega holesterola, temveč tudi samozavest?«
Molčal sem. Nebo je bilo brez oblaka. Suša bo, sem pomislil. Res bo suša. In jaz nimam namakalnih naprav. Nimam mikronamakanja, rotacijskih šob, elektromagnetnih ventilov. Nimam statičnih razpršilcev. Nimam. In če jih nimaš, bo pač potrebno sanirati. In se še močneje oprijel noževega ročaja.
»Bi me objela?« sem jo vprašal. A je nisem pogledal. Vrtna mačeha in vijoličevka sta kradli moj pogled.
»Ne.« je odvrnila. Obstala je čisto poleg. Kot dalija ovratničarka se je prisesala pod mojo kožo.
»Kaj bi rada od mene, Mila?«
»Zanimivo. Prvič te slišim izreči moje ime.«
Potem je pomolčala. Pomislil sem na jablano. Malus domesticus. In na cepljenje na oko. Tudi oreh bom cepil, vse bom cepil, vse! Takoj zdaj. In naj gre, naj gre proč, k vragu! Nimam časa zanjo. V življenju je vse kaj bolj pomembnega kot to že davno razvodenelo cigumiganje srca. Wir haben andere wichtigere Ziele! [1] Pojdi že, ker moram cepit. Uporabil bom nož! Z njim režemo, odrežemo, odstranimo. Cepiče pa bom nabral neposredno iz matične rastline. Z nožem ranimo! Še vedno je stala tam, kot bi mi jo kdo podtaknil.
Kičasta potaknjenka.
»Ničesar nočem. Vse, kar si želel, kar si si resnično zaželel, sem storila.«
»Prosim?«
»Prevarala sem te, Patrik.«
Obstal sem kot vkopan. Tokrat jaz kot razmočeno ptičje strašilo. Upokojeno plešasto strašilo, ki mu nihče več ne verjame. Strašilo prekrito z jato porogljivih srak.
»Prosim?«
»Da, in najbrž te tudi Vladena vara, in mati te je prevarala, in oče prav tako. In dedek in pradedek. In babica in teta. Vsi so te prevarali. Celo sodni sistem te bo prevaral. Vsi smo te zapustili. Delamo zate. Radi bi ti ugodili… razumeš… Vsi te varamo, ker te imamo tako neizmerno radi.«
Pirnica se je bočila sredi gredice. Elytrigia repens. Ne razumem, zakaj jo uvrščajo med pleveli, ko je v bistvu zdravilna rastlina. Korenika vsebuje fitoncid. Razkužuje.
»Ne razumem …« sem rekel. Samo to sem še uspel izustiti. Šlo mi je na jok. Prijela me je za dlani in jih obrnila navzgor, da so gledale proti nebu. Proti nebu kot gornje smrekove veje. Proti nebu. V levi dlani je sameval nož, tokrat s konico obrnjen proti meni.
»Včasih je potrebno čakati sedem let, preden glicinija prvič zacveti.«
[1] Mi imamo druge pomembnejše cilje!
Galerija
