Kratek sinopsis
Pred vami je kratka prvoosebna pripoved slovenske sodobne pisateljice in igralke Maje Gal Štromar. Roman je izšel pri največji slovenski založbi Mladinska knjiga, leta 2011 in požel v literarnih krogih izjemne recenzije in kritike. Knjiga je prevedena v hrvaški jezik (Meandar, 2016), angleški in italijanski jezik (iskanje založbe).
Kratek roman »Misli name, ko ti je lepo« je bogato in poglobljeno pisanje, ki premore neogibne fabulativne ovinke in skoke. Delo bi lahko tudi žanrsko poimenovali »shishosetsu«, na Japonskem visoko cenjeno formo, v katerem se avtorica sooča z izginotjem svojega očeta.
Konkretno dogajanje romana je sicer vpeto v kratek čas tik po očetovi smrti, a hkrati vanj neprestano vdirajo flashbacki preteklosti, eksistencialna vprašanja, sprva zaslepljena skozi izkrivljeno optiko ranjenega otroka, kasneje odraščajoče ženske in končno zrele čuječe osebe, ki ji neizbežnost tuzemskosti in minljivosti lahko daruje le (samo)sprejetje. Priče smo dolgemu slovesu v obliki intimnega izpraševanja, a tudi morda celo prvemu srečanju in prepoznanju sprejetja med očetom in hčerko, pa četudi posthumno. Nedvomno pa gre za intimni, a hkrati tako človeško univerzalni, zrelostni izpit premen rojstva in smrti.
Roman »Misli name, ko ti je lepo« je nepretenciozno, globoko, milo, dramatično in iskreno pisanje, ki premore nekaj nujno potrebnih obešenjaško duhovitih zasukov. Univerzalno pisanje, kajti, kot pravi pisateljica sama, vsi imamo očete, ne glede na meje, jezike in nacionalne pripadnosti.
ODZIVI NA KNJIGO
»Maja Gal Štromar je spisala knjigo, ki jo je vredno brati. Ker bomo hkrati brali knjigo lastnega življenja. Kakšen dar in kakšna milost!«
Košir, pisateljica, novinarka
»Danes ni dosežek pisati osebno in odkrito. A ostati dobra literatura in ne zdrsniti v eksibicionizem, je redko.«
Miha Mazzini, pisatelj
»Prek očetove smrti se Štromarjeva vrača v predpodobo, v raz-ločenost, ki jo na intuitivni (mentalni, čustveni, čutni, duhovni) ravni uspe skozi smrt oživiti v pulziranje, v ekspresivni ‘da’ življenju, v polnost lastne podobe, ki postane »Rodna kot prisojna dolina zahvaljevanja.« in se z zadnjo povedjo »Hvala ti, oče.« izteče v emanacijo ljubezni, v polni utrip eksistence. Ali kot pravi Petar Jevremović: » … na koncu se sleherna človeška radost, dobrota in lepota meri ob smrti. V svetu končnih bitij ima status najvišje vrednosti lahko le to, kar kljubuje smrti.«
Ines Cergol, Novi Glas, književnica
»Misli name, ko ti je lepo, ne bi zreduciral samo na zanimivo tematiko, všeč so mi skladni opisi sanj, preplet pripovedovalskih ravni in motivike. Izvedba je predvsem jezikovno tako dobra, da lahko ob njej parafriziram Wittgensteina in rečem: književnost je posledica iskanja možnosti za ubeseditev ljubezni in sovraštva.«
Aljaž Kovač, Književni listi, Delo
»Izpovedovalka vztrajno hodi v smeri izbrane točke, s čimer knjiga pridobiva na koncentraciji, če niso nekatere pasaže v njej že skoraj absolutni presežki. Skoraj srhljiva bližina dokumentarističnega in literarnega!«
Gabrijela Babnik, Književni listi, Delo
»In ker je danes, kot kaže, oče ogrožena vrsta, je pisateljica, pesnica, prevajalka in igralka svojemu napisala soliden »hommage«.
Tina Vrščaj, Pogledi
»Premišljeno dopuščanje različnih osvetlitev dogodkov zaveže bralca k poglobljenemu branju, zlasti ker je knjiga napisana v izbrušenem jeziku in stilistični dognanosti. To pa je pri pisanju, ki bi v drugačnem zamahu utegnilo delovati le kot poglobljena psihološka študija, še posebej dragoceno.«
Cvetka Bevc, književnica, Radio Slovenija
»Roman je drzno in jezikovno virtuozno soočenje hčerke z odsotnostjo očeta. Avtorica ubeseduje to, kar si iskreno upajo in znajo le redki: praznino, nič, molk, odsotnost, tišino, odmaknjenost, hrepenenje po stiku, sobivanju, soočenju, skupnemu doživljanju drobnih trenutkov vsakdana, prisotnosti. Delo je umetniški krik bolečine ob odpiranju duševnih ran nekega praznega razmerja v vseh svojih odtenkih. Preko drobcev doživljanja očeta v otroštvu se otroška otožnost sčasoma razrase v strah, občutek praznine, grdote, socialne nespretnosti, razkoreninjenosti, nepripadnosti, krivde … vsi ti občutki se iz strani v stran povezujejo v vse bolj gosto jedko snov zamolčanega in zamujenega. Šele besede delujejo kot razredčilo in s tem zdravilo pred to zadušljivo odsotnostjo. Odsotnostjo, ki z dejansko očetovo smrtjo dobi (do)končno potrditev in se izpod bolečega ostrega vprašaja premakne v znosno samoumevno piko.«
Magda Vremec Raqusi, portal Dobreknjige.si, Goriška knjižnica Franceta Bevka
»Čeprav zgodba o smrti, je delo veliko več kot hvalnica življenju. Vsak dan znova preučujemo dediščino naših staršev, jo gledamo v črno-beli luči, je samo dobra, je samo zla. A ko umre oče, ko premine mati, se šele zavemo, da je tako, kot je bilo, moralo biti. In ko uzremo njun sivi obraz, ki nas na tej zemlji ne boš več ‘zasledoval’, jima lahko rečemo le – hvala. Delo pisateljice Maje Gal Štromar je iskrena pripoved o še eni osebni zgodbi, eni tistih, ki jih vse preredko slišimo; a bi jih morali vsak dan. Spoznajmo, da smo ravno v svojem ‘običajnem’ in človeškem premišljevanju, čustvovanju – edinstveni.«
Nika Vistoropski, novinarka, Delo, podlistek ONA
»Koliko moči je potrebno za tako iskreno zaupljivost, ki se lahko kosa samo z vso presežnostjo Majinega, do prosojnosti končnih globin izčiščenega jezika? Koliko občutljivosti in koliko poguma je potrebno za intelektualno zrenje v skrajna čustvena stanja, ki iz dekleta naredijo ženo? Nepredstavljivo več kot gre v vedenje in sanje enega moškega. Maja je vse vedenje o temeljnih bivanjskih vprašanjih, ki se preizkušajo vsak dan skozi pogled in besedo ter nas delajo srečne in nesrečne, prestavila v zavest in vest, da še sam ne vem kje, kdaj in kako. Do obisti sem se zavedal na 119 strani, kaj počnemo, že zato ker smo. Vsi povprečno dojemljivi moški, ki bodo prebrali roman Misli name, ko ti je lepo, Maje Gal Štromar, bodo boljši očetje, boljši možje, le da bi bili boljši ljubimci, je pustila sli in ljubezni, da v nizu ponovitev opravita svoje.«
Tomaž Letnar, pisatelj in scenarist
»Toda pripoved Misli name, ko ti je lepo ni samo zanimiva psihološka študija ali poskus obračuna s samim seboj. V njej je veliko literarnih odlik, ki gredo od spretne sintetično analitične zgradbe do bogatega, razgibanega jezika in prefinjeno izdelanega sloga. Že izražanje samo (izbira besed, natančna, domiselna, tudi z neologizmi) nam jamči, da gre za branje kot dragoceno izkušnjo. »
Magda Jevnikar, Radio Trst A (Radio televisione italiana, Trieste, Italia)
»Maja Gal Štromar, boginja z zamudo (kakor sama sebe pesniško okarakterizira), nam skozi svoje do obisti iskreno samoizpraševanje odpira duri neštetih lastnih svetov, vendar osrednja nit, spredena na družinskem vretenu ljubezni, je povezovanje dveh najbolj temeljnih: sveta, iz katerega prihaja(mo) ter sveta, v katerega se preobraža(mo). Hoja po tanki preji družinske dediščine je – še posebej, kadar predniki svojim potomcem predajo le-to preveč strnjeno ali celo natrgano –, lahko tudi sila nevarna, zato velikokrat, preden uspemo prečkati prepad med obema bregovoma, omahnemo v globino, kjer nas globoko v svojih podzemnih votlinah široko odprtih rok pričaka Had, bog podzemlja. Vendar srečanje s senčno platjo družinske dediščine je najbrž nuja za vsak individuacijski proces, pri ženski individuaciji pa ima še dodatno noto, saj mora ženska preobrazbeni vidik arhetipa Velike matere (ki je različica Hada predgrških kultur) pri procesu separacije od staršev oziroma prednikov sočasno tudi integrirati. Misli name, ko ti je lepo je tako v prvi vrsti knjiga – pa čeprav napisana s popolnoma osebnim tonom –, ki pripoveduje o Boginji, o Ženski, o slehernici, ki skozi soočanje Hadovih neizprosnih atributov, išče pot k Njej, išče pot k sebi. Samo ženske vemo, kako težko, a hkrati lepo je biti ženska – celovita ženska. Maja prav gotovo.«
Vesna Kragelj, psihološka astrologinja
Dva odlomka iz knjige
Porušila sem hišo otroštva. Ne boš verjel, čisto zares sem jo porušila. Vsi so bili proti. Jaz pa sem najela bagre in tovornjake. Prišli so. Zapeljali so v slepo ulico in vsak dan, štirinajst dni zapored tovorili odpadni material. Vsak dan s kljunom v slepo ulico in vzvratno nazaj. Štirinajst dni. Štirideset let in štirinajst dni. Kolikokrat bom še morala v slepo ulico, natovoriti ostanke in potem vzvratno nazaj? Dala sem ukaz. Do temeljev! Vse! Streho in notranje zidove. Vse do temeljev: Zrušite! Ohranila sem le zunanje zidove in podzemne napeljave. Rečemo jim odtoki. Nisem dobila dovoljenja za kaj več, urbano strukturo je prepovedano motiti. Še vedno imam ime, še vedno sem ista, ista jaz, stkana v urbani načrt arhitekta. Isto ime, isti obraz, ista matična številka v registru občana. Številka 505. Sladkost sa crtom. 505, ki me opredeljuje kot žensko. Ista matična celica večnosti v meni. Nespremenjena. Čista. Le preperelo notranjost sem dala porušiti. Vse, do temeljev: Zrušite! Neki sezonski delavec, prašen, umazan in prepoten stopi za moj hrbet. V roki drži drobno lutko, plastično golo lutko, veliko komaj za moško dlan. Gledam njegovo dlan. Razpokano, umazano od malte, sredi nje leži plastična gola lutka drobne deklice. Našli smo jo zakopano v zidu. Neko je morao, da ju zabetonira vanju, ko ste gradili kuču, reče z naglasom. Ni od tod. Tujec je. Tujec brez socialne varnosti. Sopiha, tekel je, nima časa, bager še naprej ruši, z vso silo zabija svoj zobati kljun v hišo mojega otroštva. Kaj naj naredimo z njo? Dali očete, da jo bacim, ovaj, vržem na smetišče? Njegovi šumevci so mehki, njegovi vokali pojoči. Vlak, zaslišim vlak. Če boš odšel, sedaj odšel, bom sama. Večno sama. Ampak ti si že odšel. Mrtev si, kajne? Tvoj vlak je že davno odpeljal. Smetišče? Da bi jo odpeljali kar na smetišče? Leži na dlani, gola, drobna. Tako nemočna. In vendar po štiridesetih letih odkopana. Relikvija. Ali lahko še diha? Še lahko zaživi? Ali ni prepozno zanjo? Dlan moškega je velika in zdelana, polna žuljev in brazgotin, prepotena, umazana, a tako lepa. Dlan sezonskega delavca. Dlan sezonskega očeta. Rada bi mu rekla, naj si vzame odmor, naj sede v senco moje hiše in še malo zadrži to drobno lutko v rokah. Samo še malo. Naj jo pestuje. Tako prijetno je ležati v njegovi dlani. Slonim ob starem razraščenem orehu, v njegovi senci, in ga gledam. Korenine ob meni, korenine v meni.
Vrže zdravstveno knjižico na mizo, z njo osebno. Vračam vam ime, vračam vam vašo navidezno varnost, pravi. Sedaj ne potrebujem več tega osedlanosti v vaše zakone. Lahko me zažgete in me zagrebete z žličko za jogurt. In denar, ki sem ga vlagal vse življenje v pokojninske stebre in ga nikoli koristil, požrite, ukradite. Stopite za menoj, pravi gospodična, lična je, dobrodušna, komaj se zadržuje, da ne bi zaplesala okoli naju. Pomislim, doma ima mladega moža in morda že kakšnega otroka. Moža nedvomno, rinko nosi na levici. Otroka? Ne vem. Morda je radostna, ker je pravkar izvedela, da je zanosila. Zastrmi se vame, obnemi, razseka jo, a le za tren, kot bi se spomnila, da je trenutek za njeno radost neprimeren. Zresni se. A vse v njej kar poka od veselja. Pokajo prsi, dve dojki, ki bosta kmalu dojili, zaobljeni trebušček, na katerem je še zaznati jutranjo toplino moške dlani. V njej raste novo bitje, ki ga bo vsaj sedem mesecev nosila, medtem ko bo urejala mrliške liste, pokojnike oblačila v mašne obleke, tiskala smrtovnice, posredovala radijske oglase za osmrtnice. Zgornji dve vrsti žar sta nižjega cenovnega razreda, spodnji dve višjega, reče in elegantno pokaže na razstavljene izdelke. Od leve proti desni in nekoliko niže spet od leve proti desni. Vleče ljubko ročico kot balerina. Vedno ista koreografija. Okamni in čaka. Dala je iztočnico in sedaj čaka. Dovoli, da si vzamem čas za izbiro. Ve, da je ta trenutek težak za svojce, ki izgubljajo najdražje. Zato okamni. Le kaj si medtem misli? Njen prifrknjen nosek, posut s pegicami se nagajivo premika. Rahlo razširi nosnici, pogled odtava. Jo je morda zaščemel spomin na jutranje poljube v slovo? Strmim v posode. Da, to so posode. Kovinske posode. Navadne posode s pokrovom, ki jim pravimo žara. Lahko bi bila solnica ali sladkornica ali pa navadna kovinska škatla za kekse. Morda tista za bombone, 505 sa crtom. Se še spominjate? poskušam razrahljati tišino. Njeno prisotnost prikličem nazaj. V čem je štos? me gleda. Ne razume. Sa crtom, ponovim. 505! Ne, gospa, socialna vrne za pogreb malo več, 509 evrov. Še vedno ni veliko, reče. A tale brez črte, tale vam je sedla? In že steguje roko k žari. Kako le naj te stlačim v posodo, oče, v eno zgodbo, v en spomin? V eno ime. Kako le si me lahko stlačil v eno ime? Ali si me res? Sedla bi, čisto zares bi sedla. A nimam kam. Soba je nastlana s krstami vseh barv, še na zid so jih pritrdili. To je soba za tiste, ki še lahko stojimo in za one, ki lahko samo še ležijo. Kaj pa za tiste vmes? Tam nekje vmes ste se očitno izgubili. Sem potemtakem izgubljena? Sem se izgubila ali ste me izgubili? S prstom pokažem na sivo. Svetlo sivo žaro, najsvetlejša je od vseh. Gospodična se skloni, gumbi na jopici komaj zadržijo njeno zgodnjo zaobljenost, elegantno poprime za žaro, jo približa mojemu obrazu in s someljejsko izurjenostjo privzdigne njeno dno k mojemu očesnemu zornemu kotu, me pomenljivo pogleda. Razumem in odčitam ceno, pokimam kot velika strokovnjakinja in odlična poznavalka, letnica vina je pravšnja in sedaj lahko pričnemo degustacijo. Lahko bi si privoščili dve, reče in mi pomežikne. Dve? jo pogledam. Mislim, glede na znesek povračila stroškov socialne za pogreb, nerodno zamomlja in zardi. Dve. Dve žari. Dve škatli. Ena zate, oče. In druga za koga? Maja exit.