Maja Gal Štromar se v prozi, ki jo moremo označiti kot roman – torej kot morda najbolj spremenljivo in izrazito dinamično literarno formo – izkaže s pripovedno svežino. Amigdalino srce je stvaritev nadarjene pisateljice, katere slog razkriva izrazito strast do poetizacije ubesedovanega sveta. V besedah Maje Gal Štromar je vselej navzoč odmerek zaganjanja k lepoti oziroma njena odsotnost, ki pretaplja te besede v melanholično bolečino. Vendar pa ob tem ne gre za kičaste razglednice, pa čeprav se pisateljica žalostnosladkobni lepoti sončnih zahodov niti pod razno ne odreka. Otožni ton sanjanih in nikdar do konca izsanjanih zgodb, ki se spletajo v minifresko zblojenih usod, ni ejakulat kakega cenenega svetobolja. Pisava Maje Gal Štromar je obdarjena s presenetljivo miselno ostrino. Svet je preboden z nepopustljivim rezilom, nič in nihče nima alibija v odsvitu smrtnosti, ki pregrinja vse tukaj in zdaj. Hrepenenje je tako prejkoslej izžgano hrepenenje, pečat zablodelcev, ki iščejo srečo nekje med Istro in Furlanijo, Rimom, Benetkami in Parizom. Usode, ki zažarijo in zlagoma ponikajo v pepel neslišnega časa.
Amigdalino srce je seveda ljubezenski roman. Vse zgodbe v njem so ljubezenske zgodbe. V njihovem središču je mlada igralka Gala, – nenazadnje je po poklicu igralka tudi avtorica – pol Istrijanka, pol Furlanka, ženska, ki ji je strast do umetnosti dana že po genih, teatru sta bila zapisana že njena starša. Okrog Galine usode splete pisateljica kukon iz ljubezenskih zgodb. To so v prvi vrsti Galine zgodbe, pa tudi nič manj prepričljive ljubezenske pustolovščine njenega očeta, ki jih kontrastira in komentira usoda njene matere, ki jo je spoznanje poraza v boju za očetovo ljubezen obsodilo na negibnost. Vse ljubezenske zgodbe so stkane iz velikih upanj in uvodnih evforij, iz lepe zablodelosti, ki se sprevrača v razočaranje ob spoznanjih, da se zidovi niso za vselej porušili in da je človeška samota nesramno dejstvo. Pa vendar pisateljica tudi na tej točki ne odneha. Vse, kar ostaja v pustem svetu ekonomskih vrednosti, v svetu, ki ne ponuja cepiva zoper posameznikov razkroj, je ljubezen. Ljubezen, ki premaguje zapore časa, umrljiva, zakoreninjena v nestalnem spominu, neponovljiva, večno tukaj. Ljubimci se vselej razhajajo in nekje spet najdevajo, v nenadnem pismu, pogledu preko kavarniške mize ali morda v skritih hodnikih spomina. Ker morda je vse, vse le sanja nekoga, ki nas sanja, stopala na razgretem kamnu in ponavljanje: ljubim, ljubim, ljubim.
Mitja Čander