Maja Gal Štromar

igralka, pisateljica, režiserka

Lju.beznica ali svetloba po dekretu

Napisal/a dne 4 junija 2016 in Knjige

Lju.beznica ali svetloba po dekretu, 2006»V izpraznjenem svetu, kjer je zelo malo takih, ki dajejo, kreirajo in ustvarjajo nove dimenzije, živi Sara in njena pozunanjena druga polovica jaza Lola. Sara, ki je nikoli nihče ni ljubil, ki si nikoli ničesar ne želi, ki ji je vse dobro, ki od nikogar ničesar ne pričakuje, lebdi kot nemi opazovalec v duhovni praznini sveta. Ta svet, v katerem se nič ne dogaja, napolnjujejo nategnjeni kvazi poduhovljeni frisi, nepofukane fukotožnice, anoreksični izcedki, popleničkani pedrčki, idiotki nepodojeni in driskasti politički, ki kupčke podirajo. Za vse je značilno prelaganje vsakršne odgovornosti in laganje samemu sebi. Toda Sara bi rada naredila nekaj več, presegla sebe, osmislila svojo tukajšnjost, hoče do dna, rada bi uresničila svoje sanje, rada bi postala to, kar je. Ker v zaprtosti svoje praznine ne najde odgovora (in ga tudi ne more dobiti), vstopi njena zrcalna podoba, njena pozunanjena dvojnica Lola. Lola, ki skupaj s Sarino mamo pooseblja grozljive iluzije tradicije, obenem pa s svojo zgodbo tudi lažnivost in vodenoglavost sodobne družbe, je drugi obraz sodobne ženske. Sara in Lola sta kot kovanec z dvema stranema, kot Janusov obraz sodobne ženske, kot Hamletovski kompleks večnega dvoma, neodločnosti in nemega čakanja na razplet. Toda mirnost čakanja je zgolj še ena od prevar. Sara sama ugotovi, da celo gibanje še vedno ne naredi premika.

Kaj torej storiti? Zveza s povprečnim sodobnim moškim, ki nenehno odhaja in si potem izsili vrnitev seveda ni rešitev, prav tako ne eksotična zveza s tujcem. Sara pravi, da si želi normalnega, strastnega in direktnega tipa, takega, ki zmore poljub izven seksa, kajti poljub izven seksa zveni kot obljuba. In prav to je tisto, kar potrebuje Sara, potrebuje poljub, obljubo, zaobljubo (vse tri besede istega izvora) in ker sedaj ni čas obljub, Sara izpuhti, prav po alkimistično sublimira. Kaj torej ostane sodobni ženski? Nagovori in lekcije Lole zanesljivo niso rešitev, pač pa rešitev prinaša zgolj Sarina vrnitev in to v njeni ambiciji, da uresniči svoje sanje, da torej živi svoje sanje ne pa, da sanja življenje. Sarina vrnitev in njena kondenzacija (alkimistično: obrat sublimacije) pomeni upanje in zaupanje v žensko, da z močjo srca duhovno napolni izpraznjeni svet.

Sicer pa nam Sara sporoča ravno to:

»In jaz nočem izginiti. Za vedno.

Zato še nisem odprla srca.

Zato nočem.«

Ljubezen ne more biti izprošena niti izsiljena, ljubezen mora imeti moč, da »potegne«. Sara noče in ne zmore dajati darov, ona hoče biti pridobljena. To pa je tudi poduk tega romana vsem moškim.

(Tone Komat, pisatelj in aktivist)

»…Vzdušje samote, ki ga plete avtorica Maja Gal Štromar, je enkratno. Vsa zgodba je prepletena s subtilnimi nitmi, ki povezujejo osebnosti in stanja. Skoraj poetski ritem bralca ponese s sabo in ga odlaga na obalah lastne duševnosti …«

(Helena Grandovec, Večer, Maribor)

»Roman je razdeljen na 39 poglavij plus eno – 40. (zaradi katerega so v tiskarni zagnali preplah, češ da je prišlo do neljube napake, saj je zavestno črtan) in Morreauxove spremne besede »Lju.beznica ali Reševanje državljanke Sare«, ki se bere kot parafraza romana.

Roman pripoveduje zgodbo o Sari, 42-letni ženski, ki živi popolnoma vsakdanje življenje uslužbenke, a je obenem zelo drugačna, zelo posebna. Roman se začenja z rojstvom oziroma pestvovanjem novega bitja Aglaja (svetloba), sinom Sarine prijateljice Lole, gledališke igralke. Sara-Lola je nekakšen kontrapunkt dopolnjujočih se nasprotij. Na videz sta popolnoma različna lika, skozi katera pisateljica vešče slika ženski svet, moško-ženske odnose, eksistencialne drže in družbeno stvarnost našega prostora in časa. Ta odslikava je večnivojska, na prvem nivoju gre za humorno-ironični diskurz, poln nižjepogovornih izrazov, fraz, ki bralce zabava. Zahtevnejši bralec pa kmalu prepozna, da gre za prefinjeno tehniko, za katero se skriva seriozno poglobljena eksistencialistična analiza človekove notranjosti.

Zelo poseben je slog pisanja in pripovedne perspektive. Gre namreč za kombinacijo personalne in tretjeosebne pripovedovalke ter za različne slogovne postopke, ki so mestoma tudi grafično razpoznavni, tako vstavki računalniških strani, celo 33. poglavje je traktat, pesniški vložki, ritmizirana proza, pisma …

Temu primeren je tudi razslojeni jezik, ki se giblje od lirskega, poetičnega sloga do nižjepogovornih, slengovskih diskurzov, satiričnih in humornih pripovednih perspektiv, polnih banalnih fraz, psevdopsihologističnih modrovanj, praznih ionescovskih dvogovorov, samovšečnih monologov – skratka, pisateljica vešče modernistično preigrava lirski, dramski in epski notranji slog, združujoč jih v trdno in prepričljivo tkivo romana, kar delu daje večplastnost. Vsebina in forma tvorita enovito celoto, ki s svojim posebnim notranjim ritmom in simboliko čara samosvojo perspektivo uvida sveta in človeka v njem.«

(Ines Cergol, književnica)