Marjuta in Dostojevski (Ženska drugje)

Nekaj dni ni več mislila na oglas. V šolski kuhinji so se pripravljali na inšpekcijo. Panika in bezljanje. Ni bilo časa. In ko je vse minilo, jasno, brezhibno in najbolje, kar je sicer tudi bilo od šefice kuhinje Marjute Berden pričakovati, je med pavzo oddahnjena srknila požirek čaja hruškove infuzije z lipovim medom, ki ga je tisto jutro ponovno kupila od Latvijca Krišjānisa, ki je vedril na lokalni tržnici in se pretvarjal, da zna angleško. Postavni skrivnostni Krišjānis. Moški s severa. Rada je sanjarila, da Krišjānis misli nanjo, vsaj malo, in jo vsak dan pogreša in pričakuje. Vsaj malo pričakuje, zdaj, ko je bila ponovno samska, odkar jo je Jordan zapustil. Rada je zahajala na tržnico, a ne po hrano, temveč po pozornost. Zato ga je rada srečevala, Krišjānisa, sploh zadnjih nekaj let. Bil je edini moški, ki jo je nagradil z nasmeškom, ko jo je zagledal, kako se s pletenim cekarjem gunclja proti njemu. In v njegovem nasmešku ni bilo podtona. Nešteto rib se je znašlo v njenem zamrzovalniku, ki jih ni utegnila pojesti in v njeni shrambi prav toliko kozarcev najrazličnejšega medu, na katerih se je nabiral prah. Za mnoge je bil Krišjānis neopazen moški. Toda ne za Marjuto. Zdelo se je, da nikogar ne zanima, od kod prihaja, kakšne so njegove korenine. Tujec pač, pa tudi ne pretirano čeden. Nekega dne se je pojavil v njihovem majhnem obmorskem kraju in nihče ni ničesar spraševal. Ribe, ki jih je prodajal, so bile sveže in med okusen. In oboje je bilo cenovno dostopno. Kot informacija je zadostovalo. Njegove velikanske modre oči, no, bolj kot velike, izbuljene in zaobjete v močno poudarjene veke, so bile kot oluščeni mandlji, ki bi jih lahko vztrajno potiskal v mehko vzhajajoče testo za kruh, a naduto kvašeno testo bi jih vedno znova izbljuvalo. Skrivnostno pogreznjene, a ostre in morda celo uporniške. Kot bi se za njimi odvijal možganski orkan, velik stroj nemega pretehtavanja in opazovanja. Turbina vprašanj in morda izgubljenih priložnosti, njih, generacije, ki je okusila nemilo tranzicijo v menda boljši globalizirani svet. Je bil njegov pogled nekoliko otožen? Je v njem tlelo maščevanje? Po tržnici se je marsikaj šepetalo. O neki čudni zgodbi. O ženski, ki jo čaka že vsa ta leta. Čaka, da se vrne k njemu. Da se vrne z ladjo. Marjuta ni razumela, zakaj bi se morala ženska vrniti po morju. Zakaj ne z vlakom ali letalom, hitreje gre. Toda vračanje po morju je zvenelo bolj romantično. Ona stoji na palubi, veter ji mrši lase. Prihaja. On gleda s pomola, kako se ladja približuje. Zreta si v zamegljen obraz. Dolgo, dokler se poteze na njem ne začnejo prebujati in ponovno risati oči, usta, nos. V tišini približevanja motrita čas, ki je legel mednju. Govorili so, da jo je tepel. Da so severnjaki nasilneži brez primere. Nacejajo se z močnim vražjim žganjem, ki ga imenujejo balzam in zato naj bi zapustil svojo deželo. Da bi se streznil in razumel. A Marjute to ni zanimalo. Z njo je bil prijazen. Vedno. In nikoli, ko je stala pred njim, je ni oplazil vonj po postanem alkoholu. V Krišjānisu je videla moškega, ki ne glede na vse, kar je bilo v zakulisjih o njem izšepetanega, ostaja zvest ženski in jo čaka. To predvsem je želela videti v njem in ga tako tudi razumeti. Moški, ki zvesto čaka svojo žensko.

Pomislila je na Jordanove zelene oči. Zelene kot razvajeni špinačni narastek. Prijetne in spokojne. Oči, ki so jo izdale. Kot zelenkasta plemenita plesen botritis na napeti grozdni jagodi, le s to razliko, da Jordanova zaplesnelost ob jesenski trgatvi ni obrodila nadvse cenjenega predikata.

Ponudba velja za Latvijo, gospa.

Tako je rekla tajnica turističnega agenta Natnika iz agencije Tramontana, ko je Marjuta zjutraj poklicala, le toliko, da preveri, če vendarle ne gre za kakšen nateg, vsa ta reč z Dostojevskim na oglasu. Tisti skoraj drugi konec sveta, tako čarobno opevan v reklami, je torej Latvija. Že med jutranjim rezanjem čebule jo je spreletelo, da mora pohiteti, da je morda število mest omejeno. In cena je smešno nizka, tudi zato. Ni se mogla zadržati. Stopila je do garderobe in iz žepa povlekla prenosni telefonček.

Da, Latvija, je potrdil ženski glas na drugi strani žice.

Lahko bi mirno napisali skoraj drugi konec Evrope, ne pa sveta, bilo bi prikladneje, ji je hotela odvrniti Marjuta, pa je raje molčala. In s strani agencije bi tudi bilo bolj pošteno, ko smo že pri tem. Kajti kakšno vezo ima Fjodorjeva literatura z latvijsko, razen tega, da so bili Latvijci dolga leta pod rusko oblastjo? Tiho je prekinila klic. Zatreslo jo je v kolenih, kot sveža žolca se je zazibala v plesu vznemirjenega želodca. Roke so postajale vedno bolj potne. Pa ne zaradi sprenevedanja agencije. Seveda ne. Zaradi Latvije. Takega naključja res ni pričakovala. Mnogi so namreč že davno nehali verjeti v božja znamenja. Zavoljo skreganih posredništev, da se razumemo, kajti z bogom je baje še vedno vse v redu. Živ je in zdrav in vestno in redno opravlja svojo službo. In menda ob nedeljah ne zahaja samo v cerkev, temveč tudi v savno. In nebeška higiena je poglavje zase.

Marjuta je pomislila, kako se čez cedilca za čaj, ki so zavoljo svoje zelo gosto pletene kovinske mrežice resnično neizprosna in stroga v selekciji, sipko prebije bistvo. Sladkorju v prvotni obliki skoznje ne bi nikoli uspelo, to je jasno, mar ne? To ve vsak otročaj, ki se je v vrtcu učil prvih lekcij iz sestavljanja lego kock. Velikega ne moreš potisniti skozi majhna vrata. Obratno bo prej mogoče. Torej je poprej treba spremeniti obliko sladkorja. Treba ga je na drobno in na fino zmleti v mlinčku za kavo, nato z njim napolniti drobno čajno cedilce in počasi, enakomerno posipati prhli sneženec po vseh desetih pladnjih sveže pečenega jabolčnega štrudlja. In če se na dnu cedila naredijo grudice, jih pač streš. Jasno, pomagaš si s prsti, kajti pomagaj si sam in bog ti bo pomagal. S sladkorjem posut štrudelj najprej zgleda kot zasneženi Slavnik, takoj za tem pa sladkor ponikne. Štrudelj ga posrka vase in nihče ne ve, da je bil kdajkoli tam. Tako je to z bogom in z njegovimi znamenji. Ne vidiš ga, toda je. Včasih božja sporočila spremenijo agregatno stanje, pa se znajdi, če ti uspe, in če si topogledno pismen. In bog že ve, zelo je iznajdljiv. Natanko ve, katero abecedo bo uporabljal, saj je vendarle bog.

Toliko glede znamenj in Latvije. Pojdite torej na sever in v enem samem piškavem mesecu postanite Dostojevski. A kdo za vraga bi sploh zmogel ali si sploh upal primerjati z Dostojevskim?, se je zasmejala Marjuta. Morda Jordan, ki se je v njunih skupnih letih skrival za navidezno skromnostjo, v sebi pa pestoval megalomansko prepričanje, da se lahko kosa z največjimi. Dostojevski? Ne, čisto zares, kdo bi rad zamenjal z njim? Z njegovo veličino, že, že, toda bil je tudi zapit kockar, tako je vsaj pravil Jordan in se medtem praskal po trebuhu, morda iz neprivoščljivosti, ki mu je vlivala samozavest z vedenjem, da tudi največji niso bili v privatnem življenju ravno bleščeči primerki. In on je vedel, saj je študiral literaturo in jo uspešno tudi doštudiral. Torej, Dostojevski je bil kockar, ki ga je žena s pištolo prislonjeno na sence silila, da piše dolge romane, le tako bi namreč lahko preživel družino in otroke. No, vsaj tistih nekaj pamžev, ki do tedaj še niso umrli v mrazu in ledenici, ker je tip namesto drv ali oglja, da bi prižgal ogenj v bajti, iskal inspiracijo. In ona, Marjuta, ve, kaj pomeni ne imeti ognja v bajti. Ona, ki ga vsak dan neštetokrat prižiga, pa čeprav na mestni plin. In vsak rubelj, če so bili tedaj rublji sploh že v obtoku, je Fjodor manično zastavil na ruleti. Najbrž se zato še danes samomorilska adrenalinska igrica s pištolo ob temenih imenuje ruska ruleta. Morda je Jordan v svoji komot pisateljski različici pričakoval, da mu bo Marjuta grozila s pištolo na senceh, in je zato odšel, ker tega ni bila sposobna? Večkrat je na to pomislila. Obstajajo namreč umetniki, ki ne zmorejo kreacije brez zunanjega pritiska, in ki jih srečnost in preprostost bivanja ugonabljata.

Učiteljica Jasna, slavistka, ki je poučevala na Marjutini šoli, pa ga je imela vsak dan na tapeti. Dostojevskega, namreč. Vsak dan točno ob trinajstih trideset nula nula, ko je pripeljala prvi razred v večnamenski prostor na kosilo. Postrojila je svoje nemirne malčke v vrsto pred kuhinjski jekleni pult in potem se je začelo. Citat gor, citat dol, Dostojevski gor, Dostojevski dol, pa je rekel to, pa je napisal ono. In oh in sploh naprej in nazaj. In kaj bi si on mislil, ta naš svetovni veliki literarni um, če bi naletel na tako nemirne otročaje, smrkave prčke, je žugala. Kot da sedemletni krmežljavi otrok s svečko v nosu ve in mu je mar, kdo je veliki ruski pisatelj, kaj je napisal in kako visoko kotira na literarni borzi. Marjuta je med njenim navdahnjenim moralističnim žvrkljanjem pridno in odmerjeno sipala vročo fižolovo mineštro v male kovinske posodice. Zajemalko za zajemalko in ji ob tem poskušala spoštljivo slediti. S tistim nemim, predvsem pa bedastim nasmeškom sramovanja, ko ne veš, ali bi človeku prikimal ali bi se zjokal od hudega, da bi gosto kapljalo v rjavkasto kadečo se brozgo, na gladino katere so priplavali razkuhani testeninski polžki in kričeče oranžni kolobarji korenja, ki so se zdeli kot rešilni jopiči, a ki v tem primeru ne morejo več reševati nikogar, ker ni poslušala, ne v osnovni šoli, še manj v srednji poklicni, ko jo je profesor Kovač neprestano gnal k tabli in jo izpraševal, kdo je bil Idiot in kdo so bratje Karamazovi.

Enkrat je namreč potrebno narediti konec s tem pretvarjanjem, da vemo, kdo je Dostojevski in kaj je napisal in predvsem treba je zaključiti s pretvarjanjem in napuhom, da vemo, kdo je bil in kaj je z napisanim resnično želel sporočiti. Kakšna prevzetnost! Menda se tudi velike medijske zvezde rade skrivajo za njim. Na vprašanje, kaj boste brali to poletje, rade odgovorijo, Dostojevskega. In potem vse tiho je bilo, ker si nihče ne drzne spraševati dlje. Ne zato, ker bi bil Dostojevski tako zastrašujoče nedosegljiv, temveč zato, ker so ga tudi novinarji nazadnje oplazili v srednješolki čitanki, pa še to v skrajšanem povzetku za telebane in vsako dreganje v lastno ignoranco ne bi obrodilo nič dobrega.

Tudi zato je potrebno enkrat za vselej narediti kovčke in oditi. Se umakniti iz blodeče prekuhane prosene kaše neznanja. Odločno in glasno odriniti neješčo suhljato rusofilko Jasno, ki se je zaljubila v ruskega kulturnega atašeja, Vrasovskega, to so vedeli vsi, še vrabci na šolskih oknih, in se nehati za zmeraj igrati slepe miši in skrivalnice. Bodimo odkriti, Dostojevski je samo krinka. Jasna ljubi Fjodorja samo zato, ker si obeta vezo ali pa vsaj sapo jemajočo avanturo z ruskim diplomatom Gregorijem Vrasovskim. Visokoraslim svetlolascem, ki je resnično zelo galanten, morda celo preveč in spominja na natančno ulite zadrte svinčene vojščake. Čeprav ga daje nostalgija in ga baje veliko drinka. Jasnin sindrom zelo diši po primerkih, ko si osamelci kupijo psa in ga vozijo v mestne parke na sprehode samo zato, ker jim je prirasel k srcu lastnik cucka iz sosednjega bloka. In Dostojevskega so za krinko vzeli tudi reklamarji, ko so spisali čudaški oglas, ki se je zmagovalno znašel med zarebrnicami in silikonskimi modelčki za trdo kuhana jajca.

12985631_10153965538842211_6961422270936833718_nTudi zato je napočil čas, da se Marjuta umakne iz hladne kuhinje, ki se zavoljo belih ploščic zdi kot kurja klavnica ali kot bolnišnica. Saj je vseeno, kajti v obeh se crkuje. Eni pod nožem, drugi pod skalpelom. Umakniti se mora, pa najsibo na skoraj sever ali kam drugam. Božja nedeljska savna ne očiščuje kožnih por, temveč na sleherno nalaga nove usedline časa in zamujenega znanja, ki se ne bosta vrnila sama po sebi samo zato, ker se tako dogaja v filmih s srečnim koncem. Ona ve, saj rada zahaja v Kolosej. Zato ven iz šole, ven iz hrupne zamolklosti, v kateri vsako jutro med deveto in deseto zaudarja po prevretem mleku in sam bog ve tudi, zakaj prežganem. Ven iz izobraževalne kasarne, v kateri se ne kasira znanja, temveč prezir, da ti je v življenju več ali manj vse spodletelo. Kariera, intimna veza. In morda tudi zato, ker trmasto vztrajamo brez znamenitih tamponov. Da, morda tudi zato.