KRIVDA

Mala modra venilna plošča se vrti na gramofonu. Gruča triletnikov, morda štiriletnikov sedi na tleh in posluša Kekčevo pesem. Vzgojiteljice ni. Kje je vzgojiteljica? Plošča se izpoje. Sedimo. Dolgo. Kaj zdaj? Je že konec? Dajmo še enkrat, se zasliši med kuštravimi glavami. Vstanem, pogumna sem, seveda, jaz to zmorem, ker so mi doma vedno govorili, da zmorem. Bom pa jaz, če drugi nočete. Če se bojite. Odstopicljam do gramofona. Nekje sem že videla, kako se to dela. Pri prijateljici Barbari v mestu. Njej so kupili gramofon. Oni so bogati, mi nismo. Mi samo od časa do časa obiščemo bogate. Le toliko, da se lahko spet sramujem ene in iste oblekice. Tiste za v mesto. Dovolj bi bilo torej, ko bi dvignila ročico z gramofonsko iglo, tako kot to počne Barbarin oče, in jo previdno prestavila na začetek. To pa res ne bi smelo biti tako težko. Stegnem roki. Ne, ne dvignem ročice, le povlečem jo na rob, po površini venilke, da zaškripa, zacvili. Modrina valuje. Plošča preskakuje. Nekaj ni v redu. Dobra volja je najbo… dobra volja je najbo….dobra volja je najbo…. Seveda, podrsala sem jo. Gruča ušivoglavih se obrača vame, kriva si, kriva si! Glej, kaj si storila! Saj nisem bila sama v tem, vsi smo se odločili! Ne, ne, kriva si, samo ti si kriva, kriva si! Stečem. Skrijem se pod kateder. Skrotovičila sem telo, usločila hrbet, dih potisnila iz telesa, čakam. Dolgo čakam. Dolgo. Dolgo ne diham. Potem se zasliši zadrlesk vrat. Nastopi veselo kričanje, skoraj tekmovanje, kdo bo boljši v špeckahlanju. Ona, ona, ona je bila! In tam je, tam, čica, skrita pod vašim katedrom! Zaslišim topot čevljev. Zagledam jih. Rjave, široke pete, debela meča povita v tanko kremasto najlonko. Umrla bom. Vem, zdaj bom umrla. Gladka so, ta njena meča, oh, danes vem, da tudi depilirana. Rjavo krilo sega do zaobljenih kolen. Zastrašujoče monumentalno. Pridi ven, zahteva. Jaz pa nočem. Kriva si, kriva si, slišim! Zdaj le še v sebi. Zagrabi me, roka boli, ne vidim obraza, vidim le kolena. In potem začutim še svoja, bolijo, ko moram jutro kazensko preklečati v kotu, jaz, izdajalka slovenskega naroda, jaz, okrivljena najhujšega zločina stoletja. Zaradi tebe so umirali kurirčki med vojno,a veš!? Samo zaradi tebe in takih svojeglavcev kot si ti, ki mislijo, da znajo, ki mislijo, da zmorejo!… Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička? Polje na drugi strani okna je ena sama požganica. Poletne trave so samo še spomin. Spomin na brata in očeta, ki bosta svobodno spuščala papirnate zmaje tam gori, kjer je  dovolj zraku in mi se bomo smejali, smejali do trebušnih krčev. Kje je bila medtem moja vzgojiteljica? No, kje? Pa daj, ponovi zdaj te sanje. Zdaj to zmoreš. Obvladaš filmsko montažo. Klečim pod katedrom, in ko končno zagledam njene noge, nepravično ulite v najlon, zavoham kavo in cigarete iz njenih renčečih porumenelih zob. Kavo si pila? Medtem, ko smo bili tu, sami? Kadila? Zaženem se v njena klobasasta meča kot ranjena žival, ugriznem jih, in grizem, da se me ne more več otresti. Vleče me za seboj kot psa sledilca, ki se ga ne bo več mogla znebiti . Ne, ne neham, ona pa kriči. Javka. Krvavi. Ja, čica, čica, čica vzgojiteljica, zločin in kazen! Potem stopim trdno na lastne noge. Gledam jo od spodaj navzgor. Ogromna je, odrasla, jaz pa sem majhna in samo otrok. Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička? Dvignem roko, stegnem jo, usmerim kazalec vanjo in ji počasi in jasno rečem: Kje si bila, vzgojiteljica, no, kje, ves ta čas? Ničesar ne reče. Zato še enkrat jasno rečem. Odgovori!