Izgubljeni govor Amelie Earhart, monodrama.
»Svobodna ne smem živeti. Ujeta ne morem živeti. Umreti nočem.«
»Vsak ritual, stremeč po osvobajajočem in prerajajočem, se mora hraniti z oživljeno psihično močjo, ki je prevedena, skandirana v verbalne in mimetične formule … Tudi dvig ženske glave nad gladino vode (filmski prizor), ki pomeni osvetlitev mračnega in temnega ženskega principa, bi moral biti pospremljen z magičnimi invokacijami, s ponavljajočimi se priprošnjami, z zavajajočimi klici in glasovi, s spodbujajočimi litanijami, z molitvijo, a tudi z zbadljivkami, žalitvami, izzivi, provokacijami, ki bi namigovali na nemirno skepso, ki služi kot izganjalec možnega propada rituala, iniciacije. Skratka, želel bi oviti ritual v takšen material, v nekakšno zvočno pajčevino, sveto in prozaično. Upam, da ne vprašam preveč, če te prosim za takšno vrsto molitve, ki bo zasidrana v strahospoštovanju in hkrati v nenehni zafrkljivosti, izmuzljivosti in kletvici; staro kot svet in večno otroško?«
Federico Fellini, pismo Andrei Zanzottu
»Kam gre ta svet, ne ve nihče, meni pa je jasno, da bom delala zase in še več za druge, da me plazilstvo, ki razen sebe noče in ne vidi ničesar drugega, ne zanima; moj svet je nad tem, moj svet bo emigracija v fantazmagorijo pred sistemom in kolosalnim uboštvom termitnjaka.«
Jurij Hudolin, Trst via Ljubljana
»Courage is the price
that Life exacts
for granting peace.
The soul that knows it not
Knows no release from little things:
Knows not the livid loneliness of fear,
Nor mountain heights where bitter
joy can hear
The sound of wings.
How can life grant us boon of living,
compensate
For dull gray ugliness and pregnant
hate
Unless we dare
The soul’s dominion? Each time we
make a choice, we pay
With courage to behold the resistless
day,
And count it fair.«
Amelia Earhart
»Tudi žena se posveča tej stroki tehnike. Najprej je bil samo šport, pozneje poklic. Danes pa stoji žena – pilot vzporedno z možem – pilotom. Menda ni kulturne države, v kateri bi tudi žena ne doprinesla svojega dela v letalstvu. Ona hoče biti ravnopravna moškemu, če že ne v borbi, vsaj v letalstvu, ki služi znanosti, s katero je letalstvo v tesni zvezi. Danes se tudi žena ne zadovolji več z majhnimi uspehi in rekordi. Polet okoli sveta ni zanjo noben problem več … Človek bi si samo želel, da bi letalstvo služilo človeštvu v korist, ne pa da bi ga z njim pokončevali.«
Kristina Gorišek Novaković, prva slovenska pilotka, za list Slovenec, 3. marca 1939, iz knjige Pozabljena polovica, Založba Tuma
Slika 1
V temi se zasliši pljuskanje vode, valovanje, trušč kamenja, enakomerni zvoki, podkrepljeni z neko rastočo zvočno atmosfero, ton, kot brnenje sveta, planeta, ki se v vsej mogočnosti in počasnosti vrti okoli svoje stare osi. Morda reminiscenca na letalske motorje. Na zadnjih stenah odra so platna (morda tudi spredaj, kot bi bila predstava v eni sami kapsuli brezčasja, odrezanosti od zdaj in tu), počasi se iz teme izlušči projekcija oblakov in neba, vse je v ČB-tehniki. Dim na odru, filmska atmosfera. Valovanje postaja vedno močnejše. Vse se dogaja v krogu vrtljivega odra. Ta se tudi lahko pogreza.
Moški glas studijsko obdelano, nejasni posnetki, hreščanje: Tukaj Itasca. Tukaj Itasca. Sprejem. Slišimo vas. Sprejem.
Amelia: Itasca, Itasca, slišim vas. Morali bi biti tik nad vami, Itasca … pa vas ne vidimo. Ponavljam, ne vidimo vas. Sprejem!
Moški glas: Tu Itasca. Prosim za vaše koordinate. Sprejem.
Amelia: Tu KHAQQ. Zmanjkuje nam goriva. Ponavljam, zmanjkuje nam goriva. May day. May day. Sprejem. Hreščanje narašča.
Moški glas: Lokheed 10 Electra, ponovi, Lokheed 10 Electra, ponovi. Prosim za koordinate. Sprejem.
Amelia: Tu KHAQQ. Letimo na liniji 157, 337. Ponavljam, letimo na liniji 157, 337. Zmanjkuje nam goriva. May day. May day. Sprejem.
Moški glas hreščanje: Tu Itasca. Tu Itasca. Electra, javi se. Sprejem.
Amelia: Itasca, javlja se KHAQQ na liniji 157, 337, ponavljam, 157,337… May day, may day. Ponovili bomo sporočilo na 6210 kilosajklov, ponavljam, ponovno se vam javimo na 6210 kilosajklov. Počakajte. Sprejem.
Moški glas: Čakamo.
Sprejem. Konec. Hreščanje narašča, šum, neke vrste crescendo, Amelijin glas se komajda
še razume.
Amelia:Itasca, Itasca, may day, may day. Tu KHAQQ. Pomikamo se po liniji sever–jug. Ponavljam. Sever-jug. May day, may day … Ime mi je Amelia Earhart. Potrebujem pomoč. Sprejeto. Konec.
Vse se pogrezne v temo. Tišina. Traja nekaj
trenutkov, čuden ton, komaj slišen se izvije iz tišine, kot bi prisluškovali
dihanju pod vodo, nato se na odru osvetli točka, zagledamo Amelio z belo
pilotsko usnjeno čepico in pilotskimi očali na glavi, v razpeti beli srajci, z malo
svileno rutico – tako tipično zanjo zavezano okoli vratu –, v tesnih jahalnih
hlačah in visokih škornjih, kako kleče vesla z odpadlim propelerjem
letala. Ob vsakem zamahu se sliši globoko dihanje, voda, močan odmev, kot bi v
počasnem posnetku veslala v praznino. Nekaj časa traja, potem slika potone v
temo.
Slika 2
Dogajanje je postavljeno med razbitine Amelijinega letala Electra. Kot bi bil sredi odra majhen otok/gomila/grmada. (Izolirani prostor notranjega zrenja.) Zdi se kot brodolomka/brezdomka, ki je v nakupovalni voziček nakupčkala vse svoje imetje. Kosi letala bodo tudi osnovna akcija igralke, nasprotje visokim mislim: konkretno si bo sestavljala novo letalo, orodje (od)rešitve – rešilni splav, s katerim bi se rada osvobodila. Amelia je zdaj že v letih, dolge neurejene lase ima, sivijo, morda so res pretirano dolgi, le v trenutkih spominov/flashbackov/reminiscenc jih poveže in skrije pod pilotsko čepico … Okoli nje so elementi, krmilo, obleke. Zvezki v žepih. Na srajco ima s sponko pripet manjši zemljevid. Jeklena žica je napeta čez oder, kot v letalu Electra, kjer je kartograf po njej pošiljal liste s sporočili; na žici so obešeni listki, razni predmeti, ki jih bo potrebovala v predstavi. (Jeklena žica bo tudi opornica pri gradnji letala.) Usnjen sedež na tleh. Vse je v rjavih, toplih tonih (kot retuširana starinska slika v sepiji), ki bodo ob oživljanju spominov pričarale s svetlobnimi učinki kontrast modrine, svetlobe, drugih prostorov. Okoli nje kot steklen zvon filmska platna – a iz tanke, komaj zaznavne gaze –, na katera se bodo projicirale razne podobe … Dvojnost slike pomaga pri ustvarjanju fantazmagorije. Čas je določen (danes), prostor tudi (samotni otok), a tako čas kot prostor se hkrati dotikata v simbolnem smislu meje brezčasja in brezprostorskosti. Prehajanje iz enega v drugo je nujno. Dogaja se na atolu, koralnem otoku Mili, na Marshallovem otočju, kjer naj bi po nekaterih, nikoli zares preverjenih virih prisilno pristala. Amelia pripoveduje svojo zgodbo o letenju, o ljubezni, o svobodi. V naši igri je Amelia preživela, ker mit nikoli ne umre. Amelia (o)živi kot postarana ženska, preživela brodolomka. Obstaja torej kot metafora, kot sanjavka, ki je (o)živela (in preživela) le zato, da bi postala pričevalka. Iz slike v sliko se meja med iluzijo (igralka, teater) in Amelijino osebnostjo megli, meje se brišejo, zato da bi se lahko navezovali na današnji čas in tako aktualizirali današnjo družbeno klimo. Zato je tudi sama uprizoritev sidrana v nujni poetičnosti, edina konkretnost kot kontrapunkt je konkretna gradnja letala.
Luč počasi osvetli gol hrbet, Amelia si češe dolge
lase. Hrbtno stoji na odru, hrbet je razgaljen, v kadenci šepeta neko
izštevanko izmišljenega jezika, jezika otroštva, skovanko ali pač invokacijo,
milijon let staro in hkrati brezčasno pesem, samosvoj jezik, s katerim je lahko
preživela, da se ji v solilokviju ne bi zmešalo. Komaj zaznaven podton v glasbi
privzdiguje občutje večnega.
Amelia: »Sa ka ta, na ma bi, ču ki ru, sa ta, ka … ipd. …« Hrbtno poplesuje, tiho, nežno, kot mehak buto, roke so zadržane, vidimo hrbet in mišice telesa, kako plujejo … Potem se obrne, nekaj časa motri tišino, prisluškuje, tiho in rahlo zadržano. Amelia, kolikokrat sem ti rekla, ne pači se. Ne izmišljuj si novih besed! Se ti zdi to lepo? Poglej raje, kako si slinasta, uničila si boš satenasto srajčko … Amelia, me slišiš? Spet sediš na ušesih in letiš v oblakih?! Milie, elastika na belih nogavičkah je popustila in umazala si jih, črne so od zemlje in na prstih so luknjaste. In ne grizi si nohtov, stoj pokončno! Smeh. Se ti zdi to smešno? Ne ugovarjaj! Ne nori, saj nisi fant! Kam si odvrgla lasno pentljo? Ne, ne in ne, kolikokrat ti moram ponoviti, nisi fant, deklica si! In deklice si s prsti ne vrtamo po nosu, še manj z oslinjenim prstom drezamo v sladkornico. Amelia! Zareži se, utihne, z nasmehom se ponovno obrne in poje svojo invokacijo. Ameliaaaa … A ša ba ri, ka to ra mi, sak e no mar, ki ko ju je …
Oder
preplavi glasba, Amelijin hrbet potone v temo.
Slika 3
Amelia: »Ime
mi je Amelia. Amelia Mary Earhart. Rodila sem se 27. julija 1897 v Atchinsonu
v Kansasu, a smo se kmalu odselili od tam. Pravzaprav smo se neprestano selili.
Na štiri leta. Vzdolž železne ceste. Oče je bil namreč zaposlen pri železnici.
Kansas City, Des Moines, St. Paul, Čikago, pozneje Boston, New York. Tako sem
se že zgodaj naučila, kako se odvezovati od vezi. Človeških, sorodstvenih,
prijateljskih. Predvsem pa sem se morala osvoboditi navezanosti na materialne
stvari. Mogoče je bila to moja prva lekcija svobode, a tudi poguma, ki mi
je bila položena v zibel. Fantje? Ah, tudi na fante se nisem navezovala. A tudi
oni se niso kaj prida zanimali zame, pa nisem bila zaradi tega prav nič
razočarana. No, morda sem njihov pomanjkljivi interes obžalovala, a le toliko, ker
nisem imela stalnega soplesalca. Glasba, začne se pozibavati. Obožujem ples, in če bi imela fanta, bi najbrž
pogosteje plesala. Tako pa sem na podstrešju sama poslušala mamine stare plošče
in se z zaprtimi očmi pozibavala in sanjarila … Morda sem tedaj prvič
zaslutila, kaj pomeni leteti. Četudi sta me zelo privlačili kemija in fizika,
sem se pozneje odločila za študij medicine. Želela sem postati zdravnica. Proti
koncu I. svetovne vojne sem obiskala Pidge, mojo ljubo sestrico, ki je tedaj
pomagala ranjenim vojakom v bolnišnici v Torontu. In nekje v sebi sem
zaslišala močan klic, da moram pomagati, narediti nekaj dobrega za družbo, za
ta svet. Nekaj, kar nas bo preživelo in kar bo pomagalo preživeti. Kot
medicinska sestra sem garala dneve in noči. Oh, in prav z veseljem so mi
prepustili prehranjevanje ranjencev, med drugim tudi zato, ker so vedeli, da je
viski v kuhinjski shrambi z mano in pred mano varen. Smeh.
V tistem času si lahko na nebu opazoval
le vojaška letala. Spominjam se zime leta 1918. Še danes čutim, kako mi mraz
krči lica, led in sneg s propelerjev pršita vame. Ure in ure sem lahko stala v
bližini letal in opazovala njihove veličastne pristanke in vzlete. A na žalost
sem se v bolnišnici okužila z virusom, ki mi je povzročil precej težav.
Hudo vnetje sinusov je pozneje preraslo v kronično obolenje, končalo pa se je z nekaj
operacijami in dolgim okrevanjem. In prav tedaj sem se iz čistega dolgčasa, v
čakanju na ozdravitev namreč, vpisala v šolo za mehanike in se naučila skoraj
vse o motorjih, to pa mi je pozneje seveda prišlo zelo prav. No, in potem je
sledil študij medicine v New Yorku. Bila sem zelo nemirna in radovedna
študentka, edina sem na primer že v prvem mesecu odkrila vse skrivne kotičke
univerze. Prečesala sem jo od kleti do podstrešja. Leta 1922 sem izvohala
odlično točko, od koder sem v družbi znanega biologa lahko opazovala sončni
mrk. Kako me je očaral … Ne, ne biolog, Smeh. temveč mrk, zrenje v nebo, med zvezde! Drugič
sem doživela mrk med poletom, leta 1924, lebdela sem nad kalifornijskim otokom
Santa Catalina. Občutek, da te tema dobesedno požira, je bil zastrašujoč.
Morda se pa tako umre, sem tedaj pomislila … No, študij medicine ni trajal
dolgo, kot niso drugi študiji prej in pozneje. Tudi tega sem, kot vse druge,
opustila pred diplomo. Starši so obupovali nad mano, jaz pa sem vedela, da
diploma v resnici ne prinese ničesar, še posebej pa ne znanja, kaj šele
modrosti. In že tedaj sem vedela, da telesne bolezni niso nič pomembnejše od psihičnih.
Morda je celo obratno … Nekega dne sem opazovala letala, ki so pristajala
na Long Beachu. Stopila sem k uniformiranemu mladeniču in ga vprašala,
koliko stane tečaj letenja. »1000 dolarjev,« je rekel in me osuplo premeril. »Ženska,
ki bi letela? Ah, daj no, punči, zresni se!« Ampak punči je še istega večera
naznanila očetu, da hoče leteti, in tudi on je ni jemal resno. In ker doma ni
bilo dovolj denarja, sem se odločila, da se zaposlim v neki telefonski firmi in
si šolo letenja plačujem sama. Tako so me doma zelo redko videvali. Iz službe
sem vsak dan s tramvajem hitela na letališče. Lepega dne mi je nek gospod z
avtom ponudil prevoz in njegova ljubka hčerkica, ki je sedela na zadnjem
sedežu, me je vprašala, kako lahko letim s tako dolgimi lasmi. »Lahko bi se zapletli v propeler,« je
tanko zajavkala! Pisalo se je leto 1920 in ženska tedaj ni smela imeti kratkih
las. Tako sem si jih vsak teden na skrivaj ostrigla, a le za centimeter,
da doma ne bi prezgodaj opazili prevelike razlike in zagnali vika in krika,
dokler se nisem nekega dne opogumila in se ostrigla na fanta. Cak! Pa so
odfrčali! Seveda se kritiki in mnenju o ekscentričnosti nisem mogla izogniti. »Te
je bilo strah, kako je šlo prvič, daj no, Amelia, priznaj, da so se ti tresla
kolena, najbrž si se podelala v hlače, a ne?« so me zbadali. Sledil je namreč
moj prvi solo let. Ne vem, kako je bilo, a počutila sem se kot … idiot. Moj
prvi polet je minil brez posebnega vzburjenja, brez pohval, še posebej zato,
ker pristanek ni bil ravno šolsko bleščeč. Šele pozneje, ko so doma vendarle
dojeli, da se ne nameravam odpovedati letenju, in ko sem v veščinah
letenja postajala vedno boljša, se me je mama usmilila in mi pomagala pri
nakupu prvega letala. Seveda iz druge roke. Mama je bila od nekdaj moja tiha
zaveznica, četudi se je glasno pritoževala nad mojim pretirano svobodnim
obnašanjem. In prav kmalu sem izborila pilotsko dovoljenje in licenco
Aeronavtične mednarodne federacije.
Slika 4
Amelia
se igra kavbojce, oponaša očeta, seveda vse vloge odigra sama, meče se po tleh,
akcija: »Bum, bum, bum …« za
gorami se zasliši strel. »Bum, bum, bum …« Moj soborec, pripravljen na boj,
izvleče iz toka pištolo. »Obkoljeni smo. Poglej, tam doli. Prihaja šerif z okrepitvijo!
Ne, ne, ne smeva kloniti do njihovega prihoda! Zdrži! Bum, bum, bum!« je ponovno
odjeknilo v steni. »Av, zadeli so me, Mac, mater, zadeli! – Joj, pa so vas res
ustrelili, gospod Earhart? – Kaj? Če so me res ustrelili? Kaj ustrelili, ubili
so me!!! In ostal sem živ le do prihoda šerifa, ki je rešil vse druge. No,
potem pa sem spet oživel.« Smeh. Kako
živo je pripovedoval zgodbe o kavbojcih. Kdo? Ja, moj oče! Edward Earhart! In v zgodbah
si je seveda prisvojil vse glavne junaške vloge. Zabaval je celo sosesko,
enkrat je izgubil roko, drugič nogo, zato so bili otroci precej zmedeni, ko so
ga čilega in zdravega videli hlačati po naši ulici. Najraje pa se je z nami
igral kavbojce in indijance. Še dolgo je nosil na nosu znamenje hude bitke –
brazgotino. Nek deček mu je namreč v strastnem boju pred nosom zapahnil vrata
skednja. O, in pisma, ja, tudi pisma mi je pisal. In koliko jih je bilo! Pisem
in lističev, s katerimi me je dražil in zabaval … Morda so obešena na jekleno
nit in jih od tam pobira. »Draga
moja Paralelepipedka« … Kaj? Prosim?
Kako? Paralelelele…? Njegovo pisanje me je vedno katapultiralo v orbito, saj
sem morala nemudoma ugotoviti, kaj za eno novo besedo mi je nastavil v past. Paralelepipedka?
Dolgo sem bila prepričana, da je moj oče vseved. Da je prebral vse knjige tega
sveta in da je posrkal vse vesoljno znanje. In znal je rešiti vse križanke! Bil
je zmožen odgovoriti na vsa moja vprašanja, poznal je sleherno besedo, ki sem
jo naključno izbrskala iz slovarja, celo tiste najtežje. Da, očetove bitke sem
imela najraje, in četudi sem bila deklica in me je babica poskušala ukrotiti z
rožnatimi satenastimi oblekicami in velikimi lasnimi pentljami, predvsem pa s
prepričevanjem, da se moram kot deklica lepše obnašati, sem se najraje igrala z
njim in z dečki z ulice. Jezdila sem kar brez sedla, igrala tenis, košarko in
se s kolesom postavljala v deški družbi, to pa je seveda moji babici dokončno
posivilo lase. Pljune in se smeje. Da smo
deklice manj sposobne od dečkov, telesno šibkejše, no, to bi morali šele
dokazati, mar ne?! S sestro sva se nekoč prijavili na atletsko tekmovanje. Med
deklicami, ki naj bi tekale – o mojbog, kako absurdno! – v
muslinastih oblekicah, sva se pojavili v kratkih hlačkah in si za vedno
priborili naziv črnih ovc. Akcent reflektor v obraz, nekoliko bolj
otroško naprej. »Dragi očka, z
Muriel sva se odločili, da nujno potrebujeva nogometno žogo. Prosim, prosim,
prosim, če nama jo za božič priskrbiš, brez nje namreč ne bova mogli preživeti.
Žogic za bejzbol, palic, koles in drugih reči pa imava, kot veš, že dovolj in
čez, hm … misl’m, poln kufer, okej? In če po naključju kje naletiš na
Božička, mu, prosim, razloži, da sva kljub vsemu še vedno deklici … Aja …
pa da ne pozabim … Tudi zračni puški ne bova rekli ne.«
Slika 5
Amelia v dramatičnem sedanjiku kot neke vrste kronološkem zamiku, naštevanju dejstev: Leta 1922 dobim prvo letalo, živorumen dvokrilnik Kinner Airstar iz druge roke. Poimenujem ga Kanarček in z njim dosežem prvi rekord med pilotkami, dvignem se 4300 metrov nad zemljo. Leta 1923 postanem 16. ženska z licenco za let. Da, edina ženska sem, ki je izvedla neprekinjen medcelinski let. Leta 1930 z enomotornim letalom Lockheed Vega dosežem mednarodni rekord na 100 kilometrov s težo 500 kilogramov. Leta 1932 dosežem nov rekord, brez postanka in dotakanja goriva preletim od Los Angelesa do Newarka … Večkrat me vprašajo, kaj potrebuje odličen pilot. Ah, kaj le? Kavo, pomaranče in paradižnikov sok, čokolado in 20 litrov vode, dva šala, zobno ščetko in glavnik, sendvič z jajčno omleto … in seveda moža, da vam ga pred poletom pripravi. Smeh.
Med monologom se Amelia večkrat zazre v nebo,
zasliši prelet letal. Steče na rampo. Maha. Čaka odrešitev.
Slika 6
Amelia: Leteti …
Ljudje pogosto gojijo zgrešeno predstavo, kaj pomeni leteti, kakšna so občutja
tam gori, med oblaki … Mnogi si predstavljajo, da je letenje podobno
občutku, ko sloniš ob odprtem oknu zelo visokega nebotičnika. Pa se motijo. Ko
si v letalu, občutka vrtoglavosti ni. Leteti je tako naravno, da se potnik letenja
v bistvu še zaveda ne. Tam gori človeka popolnoma zapusti občutek za razdaljo.
Prepad pod letalom ostaja le v miselni predstavi. Ko pa zremo z okna v
nebotičniku, smo v stiku s tlemi, tistimi, ki jih imamo takrat pod nogami, a
tudi tistimi, ki jih gledamo iz dvajsetega nadstropja nebotičnika, doli, na
ulici. Vrtoglavica ali vsaj občutek nelagodja izhaja iz nepremične točke, ki se
nahaja v vidnem polju opazovalca na zemlji. V letalu pa tridimenzionalnost ali
vertikalnost z zemljo umanjkata. Med letalom in zemljo se gosti atmosfera, to daje
potniku popolnoma drugačen občutek. Prave stične točke z zemljo ni. Vse
zemeljske tegobe, vsaj zdi se tako, izginejo: zemeljski strah, občutek teže …
Izgine pa tudi občutek za hitrost. Oko tistega, ki potuje v avtomobilu, se zatika
ob drevesa, ob kamenje in s tem ustvarja občutek hitrosti in razdalje. Tako si
pomaga in izračunava. Toda na nebu ni kamenja, ni dreves ali kandelabrov,
nobene referenčne točke, ki bi nas opozarjala, da čas teče, da prostor mineva,
da življenje mineva, da nas je iz trenutka v trenutek manj. Le zemlja je …
nekje daleč pod nami se v skorajda brezčasju čudežno razteza kot ameba. Višina
vse splošči, razoroži, zrelativizira. Še najvišje gore niso več impozantne,
drevesa postanejo grmiči, avtomobili žuželke, težka ilovnata zemlja, ki jo
ljudje z muko in predanostjo obdelujejo, postane prikupna mehka krpanka, mesta
drobne šahovnice … Ali me je bilo kdaj strah umreti? V zraku? Res še nisem
slišala, da bi pilot umrl v zraku, no, razen v primeru, če bi zobal češnje in
bi se mu koščica zataknila v grlu. Smeh. Človeka
od tam gori sploh ni zaznati. In njegovih problemov v zraku je zelo malo …
Pojavijo se šele, ko se dotaknemo tal.
Slika 7
Amelia
morda piše s kredo po tleh/na krila letala/propeler: »11 vodoravno: a-l-k-o-h-o-l-i-z-e-m, 9
navpično: A-L-K-O-H-O-L-I-K. Še ena nova beseda, oče, kajne? Alkoholik – »kdor pretirano uživa
alkoholne pijače«; kroničen, notoričen
alkoholik; si mislil, da ne vem? Da se boš skril za vedno razigran
obraz, za norčavost in duhovičenje, za smeh in neskončne bitke med kavbojci in indijanci?
Vedno pogosteje si pil. Prihajal si domov in za
seboj puščal sled, vonj po žganih pijačah. Ne, ne po razkužilu in dezinfekciji;
lagal si namreč, da si pomagal pri popravilu lokomotive … Da si se urezal in da
so ti očistili rano. »Alkohol razžre mikrobe,« si nas prepričeval … Na koncu je
razžrl tebe, zvezo z mamo in našo družino … Oh, vrhunsko si odigral
predstavo ranjenca: povil si si roko, pod povoji se je skrivala zdrava roka, v
tvoji duši pa brezdanja rana. Nisi odnehal, četudi smo te zasačili pri laži.
Rekel si, da so sodelavcu Mitchu povili roko, tebi pa le iz solidarnosti. Te
tvoje večne izmišljije … Si mislil, da ne bomo opazili rdečih, zabuhlih oči in
tresočih se rok, rahle nagnjenosti telesa in vedno bolj ukrivljenega hrbta, ko
si se na vso moč trudil najti ravnotežje? Tvoja težka sapa ni nikomur
prizanesla. In tvoja laž ni zmogla zaceliti rane, ki se je širila kot
metastaze, se poglabljala in na koncu zjedkala tvoje srce. Moj nadvse čislani
dedek, vrhovni sodnik Alfred Otis, mamin oče, je nasprotoval njeni poroki s tabo.
Ko te je mama prvič pripeljala domov, je videl v tebi zgolj faliranega
odvetnika, ničvrednega klovna, potomca osušenega in mrkega luteranskega
pastorja, ki nima pojma o zaslužku, ki nima pojma o biznisu, ki ne sodi v
meščansko salonsko polikanost in omikanost. Že ob prvem srečanju ti je s svojo
sodniško nadutostjo in oholostjo dal vedeti, da nisi dovolj, da ne ustrezaš njegovemu
pričakovanju. Kot ponižen pes si se vlačil za njim, hotel si se potruditi.
Mislil si, da moraš dati več, še več, vedno več. Kako zelo si se trudil, oče. A
med temi ljudmi to ne pomaga … med temi ljudmi se ne pogovarja, si ne
pomaga, se ne raste … Ne, oči, med temi ljudmi se trguje, se izračunava in šteje.
In naj si se še tako trudil, da bi te plemeniti in cenjeni sodnik Otis sprejel,
ne, ne vzljubil, vsaj za silo sprejel, kot vzornega in ljubečega očeta njegovim
vnukinjam, ni ti uspelo. Postal si pes sledilec, vedno bolj krotek in obupan.
In sodniki ne marajo podložnih psov, saj veš: »Prekleta mrcina, k nogi!« Dedek
je še naprej uspešno sodil, tehtal, odločal, ne le v sodni dvorani, povsod. In
med sodbami in predsodki kmalu ni bilo več nobene razlike. Če bi bila tedaj
odrasla, bi ti zaupala skrivnost, oče: ves tvoj napor je bil zaman, kajti
nikomur nikoli ni uspelo; vpričo teh ljudi nikoli nikomur ne uspe. Bil si
moteč, ker si bil živ. S svojo živostjo si jim kazal zrcalo lastne
omrtvičenosti. Kako težko je bilo v vseh teh letih srečevati dedka in
vedno znova gledati prezir v njegovih očeh, naveličanost in gnus. In morda celo
zamero, ker ne boš nikoli zmogel osrečiti njegove deklice, moje mame.
Smeh. Sem mislila, da se te
reči dogajajo le ženskam! Prvič sta se z mamo ločila, ko si po dedkovi
smrti zafrčkal vse njegovo premoženje. Smeh. Ah,
oči, morda si si iz čiste objestnosti ali maščevanja dal duška! »Bum, bum, bum! …
Mitch, pejva na en velik pir, umrl je Otis, stari sodni vampir!«Kakšna zmaga! Pokopal si dedka in
njegov denar in jaz sem morala prodati letalo, da smo z mamo in Pidge, mojo
malo sestrico, lahko preživele. Leteti ne, preživeti … Potem si se priplazil
nazaj. Ah, ne, seveda se nisi priplazil … Vedno si znal narediti vtis,
dramo, komedijo, z velikimi obljubami in šopki rož, s prisegami in
zarotitvami … Vse zaman, bil je prepad, ljubezen do nas prešibka, do pijače
vedno močnejša. Spet sta se razšla … Edward Earhart, moj oče … Prehod
na sceni v drugo dimenzijo, akcent. Peljal si me na sejem in s prstom pokazal
proti nebu. Čezenj je prifrčalo letalo: »Poglej, Milie, to je svoboda!« si
vzkliknil. Potem si utihnil, udarilo je v prsih. Bum, bum, bum … V kotičku
očesa se ti je zasvetlikala drobna solza. Oh, kako zelo sem si želela, da bi se
mi nasmehnil, mi pomežiknil kot nekoč, ko sva se igrala kavbojce in indijance.
Imela sem osem let in prijela sem te za roko. Ob neskončni žalosti, ki te je
hromila, je to menda vse, kar sem bila kot otrok sposobna storiti … Bum,
bum, bum … mi je tolklo v prsih. Nežno, kar se le da, in previdno sem te
prijela za roko in molila, da je ne bi umaknil. Mislila sem, da bom lahko
omilila tvojo bolečino, pregnala črne vrane, ki so sekali tvoje nebo in gradili
med nama zid tišine. Ne, nisi je umaknil. Molčala sva sredi sejemskega ropota.
Dišalo je po pikantnih klobasah, ocvrtem krompirčku in lepljivi sladkorni peni.
Gledala sem visoko vate, ti visoko v nebo. Postala sva zaveznika v bolečini.
Jaz tvoja medicinska sestra, odrešiteljica, ti neodrasli otrok. In morda sva si
tedaj tiho obljubila, da bova nekega dne zbežala. Ti še bolj v pijačo, jaz pod
nebo: postala bom uspešen, briljanten vnuk, premožen zet mrkemu dedku, ki bo
končno presodil nama v prid … In morda bo moja lojalnost tako velika, oči, da
se bom celo odpovedala ženski v sebi, materi nikoli rojenega otroka … Saj veš,
dedka ne smeva prehudo ujeziti … Odšla bom tja, oči, kjer je tebi
spodletelo.
Slika 8
PRIZOR Z ZMAGO,
glasba, ploskanje … Koriandoli padajo z neba v ozkem osvetljenem fokusu, plahutanje
zastav na platnu, ljudje na posnetku … Amelia s šopkom cvetja, Manhattan
nori. Sprejem navdušenih množic, ko je Amelia prvič sama preletela Atlantik.
Amelia maha in se klanja, iz bogatega šopka vleče cvetlice in jih meče naokoli.
Ponovno se zasliši prelet letala, Amelia steče proti rampi, prizor se razblini.
Amelia je razočarana, da je ponovno niso opazili. Iz razočaranja zažiga
koriandole.
Slika 9
Amelia pometa koriandole iz prejšnjega prizora, znese jih na kup, položi v kovinsko posodo in zažge, medtem govori tekst na »pogorišču slave«: »Jojmene! Kakšnim nevarnostim smo se izpostavile, dekleta uboga, ko stopamo na tako dolgo in težavno pot! Ženska lepota mami vse sorte zmikavtov in nepridipravov! Bolj kot suho zlato bi jih utegnilo privleči … ali ne bi bilo bolje, ko bi se … moj stas je že po naturi nekoliko drugačen … preoblekla v možatega junaka? Pa najsibo v mojem srcu še tak skrivnostni ženski strah, z naostrenim mečem ob boku, z merjaščevim bodalom v desnici bo moj bojni videz vzbujal grozo in trepet. Prav tako, kot ju seje marsikateri moški usranè, ki za svojim srboritim obrazom skriva pomehkuženo slabištvo …« Oh, Shakespeare! Z Eleanor sva sedeli v prestižni loži gledališča in ob igralkinih besedah »pomehkuženo slabištvo« sva se spogledali in zahihitali. Spoznali sva se v Beli hiši, aprila 1933, na slavnostni večerji, ki jo je priredil predsednik Roosevelt, Eleanorin soprog! Ah, da, da, na mojo čast, saj sem vendar prva ženska, ki je sama preletela Atlantik! No ja, prva moj drek! Roko na srce, tistega leta 1928 ne štejem, bila sem le nema priča, ki so jo posedli kot neuko, usmiljenja vredno tepko v trup letala. Nekega aprilskega dne leta 1928 je zazvonil telefon. »Halo, ne poznate me. Moje ime je Railey … Kapitan Railey! Bi preleteli Atlantik?«Odgovorila sem: »Kaj? Kako? Preletela Atlantik? Mojbog, bi. Bi, bi, seveda bi, in še kako! Toda, joj, kdaj pa, ker imela bi namreč še kar nekaj kaj-pa-čejev!«Ženska, ki je financirala prelet Atlantika, premožna Američanka Amy Phipps Guest, ki je sicer živela v Londonu, je brez težav kupila trimotornik Fokker in ga preimenovala v Friendship – Prijateljstvo. V znak prijateljstva med Anglijo in Ameriko.
»Torej, Amelia, si pripravljena na prelet Atlantika? V primeru nesreče se odpoveduješ tožbi in odvezuješ preostalo ekipo kakršnekoli odgovornosti? Kaj si študirala? Si zdrava? Si močna? Kakšne so tvoje pilotske izkušnje? Kaj nameravaš narediti po preletu? Se strinjaš, da bosta moška pilota plačana, ti pa ne? Pilot Bill Stultz bo prejel 20.000 dolarjev, strojnik Lou Gordon 5000 dolarjev. Tvoje plačilo je vstop v svet aviacije, delaš torej za svoj renomé in slavo; seveda vsi honorarji intervjujev in drugih novinarskih novic pripadajo organizatorju. Aha, še to, ne boš pilotirala. Sedela boš v trupu letala in boš le priča preletu. To je za žensko dovolj, a vpisala se boš, o, da, to pa, v zgodovino letalstva.«
Seveda
sem bila proti, nisem hotela biti mrtva cokla, povoženo ženšče, sirotno
odčarani osebek, ki kot kup nesreče čemi v prelepi oblekici nad Atlantikom – in
predvsem: o katerem bi se širile neresnice! Kakšna junakinja neki, ki je kot prva
ženska preletela Atlantik! Mislite, presedela v repu letala in lupila
pomaranče? Haha, pomaranče … Ne, saj jih nisem lupila! Zaradi megle nam ni
uspelo razbrati natančnih koordinat in zato tudi ne pristati; vedeli pa smo, da
nismo daleč od obale, in ker nas ladja pod nami ni opazila, da bi nam pomagala
in nas usmerjala, na radijske klice pa se ni odzivala, sem po sili razmer
iznašla posebno strategijo: na ladjo sem zalučala vrečko pomaranč, da, vso
zalogo, ki smo jo imeli s seboj, in to s posebnim listkom s sporočilom: »Od
časa do časa je super pogledati v nebo! Morda ne ugledate boga, naše letalo
pa!«
Smeh. In vrečka je padla
naravnost na sredo kapitanove kabine. K sreči ni nikogar ubila. Pa naj še kdo
reče, da ženska, praktična gospodinjska logika ne sodi v pilotsko domeno! O tem
se seveda nikoli ni govorilo. Billa in Louja bi s tem spravila ob sloves in
posel. »Draga gospoda Bill in Lou, kakšna je bila vaša strategija uspešnega
preleta?« – »Ženski met pomaranč! Lahka kategorija!« Smeh. Da, kaj kmalu mi je postalo jasno, da s trmo
in pokončnostjo, z neposrednostjo in resnicoljubnostjo ne bom dosegla prav
veliko. Saj poznate izziv Psihe z zlatim runom, mar ne? Počakati je treba na
temo, da zverine zaspijo. Nadeti si je treba masko, čemeti v zasedi,
plitko dihati in se pretvarjati, da nam je v redu tudi tako … Joj, kako
sovražim to zapovedano malomeščansko taktiko preživetja! Počasi in previdno, da
ne bi s svojo sposobnostjo in talentom prizadeli njihovega ega! Kot mačka se
moramo sukati okoli vrele kaše, se pomanjševati in skromno hliniti nemočne punčke
in jim vedno znova dajati vedeti, da so oni več, da so oni bolje, da so oni vse …
Da, od mene se je pričakovala splošno znana ženska spravljivost, pravljični
tišina in mehkoba, velike, začudene kravje očke in, ah, da, strokovno povedano,
ženska receptivnost. Sprejmi ali pusti. Sprejela nisem, pustila pa tudi ne.
Priprave na let čez Atlantik so potekale v največji tajnosti. Niti domačim
nisem smela povedati … »Kaj, a mislite, da ženska ne zna zadržati skrivnosti?«
sem jim zabrusila. »Čenčavost in blebetavost, klevetanje, dragi gospodje,
namreč niso zgolj ženski resor!« Poskrbeli smo, da novinarji ne bi zavohali
podviga in nam s histerijo preprečili odhoda. Konec maja je napočil The Day
D. A nam je prvič spodletelo. No, ne meni. Meni ni še nikoli spodletelo. Nič ne
vem o tem! Cinično … smeh. Jaz sem
bila samo deklica v trupu velikega kita, kajne? Kot lesena lutka, nemočni
Ostržek, sem se kujala v kitovem sluzavem drobovju in čakala na
plosk-plosk-plosk … Ko smo hoteli vzleteti, je bilo prevetrovno, drugič pa
nas je ovirala gosta megla. In bili smo seveda pretežki. In kdo je po nekaj
urah tuhtanja in skrajne razočaranosti, da ne rečem vdanosti v usodo, pilotoma Billu
in Louju svetoval, kako kljub vsemu varno zapustiti tla? Ženska! Kako? No ja,
žrtvovala sem garderobo … Smeh. Pssst!
Slika 10
Amelia: Leta 1932 sem si končno prislužila vzdevek Lady Lindy, po pilotu Charlesu Lindberghu, ki je prvi sam preletel Atlantik. Moj let od Nove Fundlandije do Irske je trajal 15 ur. In kljub izgubi goriva, kljub plasti ledu, ki se je vztrajno debelila na krilih, in kljub počenemu konektorju, iz katerega so v zadnjem delu poleta skrb vzbujajoče bruhali ognjeni prameni proti kabini, mi je uspelo. In tako sem praktično čez noč zaslovela in spoznala Eleanor Roosevelt. Kakšna ženska! V trenutku, ko sva se zagledali, sva se takoj sporazumeli. Moja sestra Pidge je bila daleč in pogrešala sem žensko solidarnost. Tisto brez besed. Pri kateri štejejo le dejanja … Proti koncu večerje, ki so jo v Beli hiši priredili meni na čast, sva se kot dve ilegalki izmuznili strogemu državniškemu protokolu in na bližnjem letališču naročili letalo, s katerim sem jo odpeljala na nočni let od Washingtona do Baltimora. Po tem poletu sem ji obljubila, da jo bom naučila leteti, pa se žal nikoli ni zgodilo. Vem, da me je iskala še dolgo po tistem usodnem 2. juliju 1937, ko sem izginila sredi Tihega oceana; pritiskala je na marsikoga, na moža, predsednika Roosevelta, da bi me našli, da bi vendarle odprli vojaški arhiv. Ni ji uspelo. Top Secret. Še danes je dokumentacija z resnico strogo varovana. Zakaj? Ker je Tihi ocean pač moral ostati tih … Postala sem nerešen primer! Ali bolje, nikoli rešen primer. Amelia Earhart, izgubljen primer. Nasmeh.
V ozadju posnetek:
Moški glas: Čakamo, Electra, še vedno čakamo. Javi se! Sprejem. Konec.
Hreščanje narašča, šum, neke vrste crescendo, Amelijin glas se komajda še razume.
Amelia:Itasca, Itasca, may day, may day. Tu KHAQQ. Pomikamo se po liniji sever–jug. Ponavljam, pomikamo se po liniji sever-jug. May day, may day … Ime mi je Amelia Earhart. Potrebujem pomoč. Sprejeto. Konec.
Hrup
letal je vedno močnejši. Prelet cele eskadrilje. Nič.
Slika 11
Amelia: Koliko časa bom še morala ostati na tem otoku? Se še
nisem dovolj spokorila? Je to plačilo za svobodo, ki sem si jo vzela? Še vedno
se vam zdi, da sem premajhna, preveč ženska za pot okoli sveta? Preveč drzna,
prezahtevna? Nekega dne bo to malenkost, nekega dne bodo moje sestre osvojile Luno,
kaj Luno, Mars, Venero! Moje roke so roke nič več mladenke … A se še vedno
široko razpirajo. Kot krila … Z njimi sem kot otrok objemala široka debla v parku
ob hiši … mogočne sekvoje in sanjala sem nove svetove … svobodne …
In zdaj … Le še papirnata ikona sem, gledališki lik, ki po aplavzu izgine z igralkinega
obraza, potone v njenem telesu, utihne, da bi ne bil preveč moteč. Zgoščena sem
v arhetip bojevnice, velike Amazonke, marginalke, žrtve, pionirke, ah, da,
feministke. Postala sem papirnati simbol vztrajnosti, poguma, strasti in ženske
ozaveščenosti. Kako že gre moj največkrat uporabljeni citat? Čakajte, da …:
»Ne prekinjajte ljudi, medtem ko uresničujejo stvari, za katere ste bili
prepričani, da so nemogoče!« Je pomagalo? Je bilo zaman? V tekstih o meni bodo
mnogi_e pisali_e podčrtaje, v duši se bodo še naprej črtili_e. Uprizarjale se
bodo predstave, snemali se bodo filmi … Toda kje v tem papirnatem morju
vsega presežnega stoji Amelia, ženska, konkretna ženska iz mesa in krvi?
Poglejte me! Kaj vam ni jasno? Jaz sem
ženska! Kaj vas moti, moje hlače? Pilotski jopič, škornji? Očala, pilotska
kapa? To, da sem neposredna, čista, brez agende, predvsem pa živa? Cela plejada
jih je že bíla bitke pred mano, letele so celo z baloni, mnoge so požrli
ognjeni zublji! Ne, ne tisti na grmadi, čeprav tudi tisti, da … a požrl
jih je ogenj v zraku, o, da, za svobodo enakosti je gorela alkimija duha:
Jeanne Geneviève Garnerin, madame Blanchard, Élise Garnerin, Margaret Graham.
Ni bilo dovolj. Kljub pogumnim preletom mnoge ženske še danes ostajajo ujetnice
lastnih sanj. Sanj, ki so se jim morale odpovedati, se sprijazniti z manj.
Z večnim NE, TI PA NE! Ne boš, ne smeš, ne zmoreš, ti ne pritiče, ker si – pač
– samo ženska! In preotročje bi bilo iskati krivca. Moški? Spet? Ali res? Ali
so res za vse krivi moški? Najbrž je vse skupaj dosti preprosteje: dva demona v
nas – inertnost in strah, ki ju pestujejo neodrasli in nepodojeni dojenceljni –
nas vlečeta v upogibanje duha; slepo sledenje samooklicanim avtoritetam nas
vleče v samozapovedano negibnost. Kajti prva in edina izdaja se zgodi v
človeku samem. Onkraj spola. Vse drugo so izgovori in prelaganje odgovornosti.
Kaj me gledate, predvsem ve, da, prijateljice moje, sestre, ki ste mi nastavljale
pasti iz lastne nemoči, iz grenčine lastne zataknjenosti, iz lastne odrasle
nedoslednosti, sestre, ki ste podnevi polagale vence na moj grob, dvigale pesti
in kričale k enakopravnosti, zvečer pa iz strahu in ponižnosti perfidno tkale
gnezdo njim, ki so vas vedno znova žrtvovali za svoje male zmage, za veter v
zalivu … Zapoje. »Barčica po morju
plava, drevesa se priklanjajo … O, le naprej, o, le naprej, dokler je še
vetra kej …« Ste mislile, da bom tiho, ker se ne spodobi dvigovati roke
tudi nad svoj spol? Resnica je vedno nad. Onkraj. Bitka je samo ena. Žal mi je,
morala sem. Pravzaprav mi ni žal … Beseda solidarnost je še vedno in prepogosto
retorična puhlica za solzave nadaljevanke.
Slika 12
Amelia: Nikoli nisem prezirala moških. Nikoli! Biti svoboden ne pomeni, da se moramo čemurkoli odpovedovati, kaj šele karkoli prezirati … Nasprotno, ljubila sem jih … ljubila sem ga …
Z
obrazom se zarijem v njegova pleča. Nikamor več se mi ne mudi. Zajočem.
Začutim, kako se izza zapornic prelije neskončno jezero, kot bi kljun letala
prebil megleno opno. Tesno se ovije okoli mene. Sama sva tu gori. Sredi
nikogaršnjega neba. Njegove roke drsijo po mojem hrbtu. Njegov objem je močan
in nežen. Diši. Po ostrem zraku, po ognju, po toplini. Ni moj in nisem njegova,
osvobojena vseh spon sva vpeta v eno. Vem, ne bo trajalo. Ne more trajati. Zato
molčiva. Gledava prostranost, ki se z vsakim dihom krajša. Prisluškujeva
končnosti, ki se širi v brezkončnost. Morda se šteje ura, dve. Brez besed.
Slišim veter, ostro brije. Slišim topot motorjev, morda je bitje najinih src. Bum …
bum … bum …Nato se izvije
iz objema in poišče moj obraz. Poljubi me. Enkrat, in še enkrat. Razprem
ustnice, srečava se nad dolino sanj. Kolikokrat sem jo že obiskala v svojih
samotnih preletih? Brezmejna dolina … a si niti v najbolj divjih sanjah nisem
predstavljala, da bi bilo lahko tako, tako tudi v dvoje. Z roko mi seže pod črni
usnjeni jopič, pod robati oklep moje osame, moje enovprežnosti. Dvigne srajco nad
popek in ga poljubi. Z jezikom zakroži okoli planeta, Nasmeh. akrobatski pilot: 45 navzdol, luping, pasji
zob, tonó, valjček, hrbtni let, hrbtni zavoj, kubanska osmica …
Smeh. In pri nevarnih figurah
ne gre le za zabavo; četudi se njegova usta rahlo našobijo, zaokrožijo v
nasmeh, vem, da je smrtno resen. Prilepim se obenj v dolg, vlažen poljub.
Privzdignem roke v predajo. Glej, dragi … ne držim več krmila, prostoročno
letiva … Obleka pada z mene kot temno jadro s plenilske gusarske ladje, ki se
je končno predala. Nobenega žalovanja več, nobenega plenjenja, nobenih izmikanj
več … »Kako zelo si že zamujala,« mi rečeš tiho in drsiš po moji naježenosti
… Z rokami se dotakneš mojega vratu, počasi polziš po njem, dol, pod pazduhe,
zadaj za lopatice in spet na trebuh. Zagrabiš me za boke, z obeh strani, močno
in silovito me potisneš k sebi. Kot sornik se vpneva. Zaihtim. Zamolklo in
rezko zagrgra krik ugodja. Lebdeča ptica na nebu. Midva v jekleni ptici. Ptica
naju gleda. Gledava jo. Razpira krila. Od daleč zaslišim svoje ime. Amelia …
Da, tvoje ustnice ga izrekajo. Mrmrajo ga kot mantro. To je moški, ki izgovarja
moje ime. Moški, ki zmore izgovarjati moje ime. Moški, ki ne tekmuje z mano.
Moški, ki se daje in se predaja. Ki zmore v samosvojosti stati ob moji
samosvojosti. Le kaj naju drži tako visoko nad zemljo? Še močneje žge v ledjih …
Čutim sleherno kost. Razsredinjena sem. Nekdo je razbil kalejdoskop in zrcalca
s tisočerimi podobami letijo v nebo. Tako sem žalostna, nenadno pijano žalostna
in prevzeta, ker se mi približuje smrt. Čutim, kako prodira vame, kako
pospešeno diha, se oklepa moje voljnosti in kako nemirno sope. V meni
privzdiguje perjanice bolečin, še malo, čisto malo, in bom osvobojena. Žalost
bo odšla. Za vedno me bo zapustila. Gostota nevzdržnosti me bo oklofutala. Moj
jezik je vpet v njegov jezik. Jezik, ki ni nikoli izrekel, kar bi moral, kar bi
lahko … In vendar.
Slika 13
Amelia: George
Putnam, moj mož. Sedemkrat me je zasnubil, šele sedmič sem privolila. Zakaj
šele tedaj? Živeti vsakdanje življenje pomeni biti razočaran. In jaz nisem
hotela biti razočarana. Više si želimo živeti v skladu z ideali nenavadnega,
neobičajnega življenja, globlji bo padec v razočaranje, ko znova pristanemo na
trdnih tleh v običajnem. In kdo bi bolje vedel kot jaz, kaj pomeni biti visoko
in kako je, ko moraš pristajati. Tehnično brezhibno pristajati na trdi, spolzki
asfaltni pristajalni stezi, pristajati varno, pa četudi v megli, ob nalivih in
toči, ob vsakem vremenu, pristajati na kompromise. Če ne pristaneš, umreš?
George je bil sprva le moj menedžer, moj promotor, moj motivator in svetovalec.
Skrbel je za mojo javno podobo. Skrbel je za moje finance, za mojo slavo.
Morala sem pisati članke za Cosmopolitan, knjige, delala sem reklamo za cigarete
in modno linijo Ninty Nine. Kadarkoli sva morala v javnost, mi je skrival
priljubljene hlače in zdrgnjeni usnjeni jopič. Ja, prav tega, v katerem sem, ko
je bil še nov, celo spala. Želela sem si, da bi se čimprej obrabil, da bi
postala podobna pravim pilotom. V butikih mi je George izbiral drage svilene
obleke, pri klobučarjih naročal najboljše in čudovite klobučke, pogosto
impregnirane s šelakom, naravno akacijevo smolo, saj je vedel, da se pred
dežjem, tepka, nikoli ne skrijem pod dežnik; kupoval je draga krzna in me vedno
znova ob fotografiranju opominjal, če sem se v kamero smejala na vsa usta. »Med
sprednjimi zobmi ti zeva grda špranja, draga, nikar je ne kaži, kot bermudski
trikotnik je, pogubila nama bo posel.« Izbiral je – kot je rad ponavljal – za
najin posel najprimernejša in najimenitnejša mesta, kjer naj bi se pojavljala v
javnosti. Na družabne dogodke je premišljeno vabil pomembne in premožne ljudi,
ki bi mi lahko pomagali pri uresničevanju preletov. Etika izbora? Pogosto
pomanjkljiva. Pomoč se je namreč štela v dolarjih. A George ni trenil z veko,
tudi tedaj ne, ko so k sofinanciranju pristopili preprodajalci orožja, trgovci nedovoljenih
substanc in sumljivi lastniki nočnih lokalov. Ostajal je vedno okreten in
galanten. V fokusu. Velikokrat sem premišljala, ali bi mi uspelo tudi
sami, brez Georgea. Ali sem ravnala prav? Sem vendarle pristajala, podpisovala
kompromis? Bi mi uspelo, če bi bil moj menedžer kdo drug, na primer ženska? Če
bi se v tem času in v tem prostoru prebijala sama? Bi mi verjeli? Edina ženska
sem, ki je izvedla neprekinjen medcelinski let, a razdalje med nama mi ni nikoli
uspelo premostiti.
Slika 14
Amelia: Padla
je kocka. Obletela bom cel svet. Prva ženska bom, ki si je kaj takega sploh
drznila. Upala! Letela bom okoli ekvatorja in v 40 dneh preletela približno 29 000
milj, z začetkom in koncem v Kaliforniji. Pot bo vključevala približno 20
postankov: Afrika, Indija, Tajska … za polnjenje zalog in za gorivo,
predvsem pa za srečevanje novih obrazov, kultur, neznanih jezikov in glasov,
radovednih pogledov … Kako vznemirljiva pot, polna okusov in novih začimb.
Vse je zapisano tu … Pokaže obrabljen dnevnik. No ja, morda s Fredom narediva kakšen postanek
več, v primeru višje sile, torej slabega vremena. Ciničen nasmeh,
saj je na prisilnem otoku. Letalo, s
katerem bom obletela svet, je dvomotorni Lockheed 10 Electra, srebrni orel,
jeklena ptica s tanki, ki hranijo več kot 450 kilogramov goriva, veliko več od
običajnih rezervoarjev, ki ponavadi zmorejo le 90 kilogramov. Ja, moje letalo
se imenuje Electra. Kar na smeh mi je šlo, ko so prvič poklicali iz tovarne in
izrekli njegovo ime … Ifigenijo je kralj Agamemnon v Avlidi žrtvoval
za veter v jadra njegovih bojnih ladij, da bi njegova vojska lahko napredovala.
Joj, prosim, prosim, samo ne preveč vetra, da lahko vzletim! Smeh. Za kopilota in kartografa sem si izbrala
najboljšega, Freda Noonana. Nekdanjega marinca. Čeprav je imel George ob tej
izbiri kar hude pomisleke. Fred je bil namreč zdravljen alkoholik. Vem, videla
sem, kako se mu tresejo roke. Videl je, da sem opazila, in jih je zato vztrajno
potiskal malce v žep usnjenega jopiča, malce pod mizo. »Daj no, Amelia, ne nori, moškemu, ki se mu tresejo roke, sploh
pa, ko gre za natančne kartografske izračune, nikakor ne moreš zaupati! Milly,
prosim, premisli! Včasih gre za milimetre in ti milimetri bi te lahko stali
življenje!« me je rotil George. Roke … Tresoče se roke … Očetove dlani, roka v
roki sredi sejemskega ropota. Bum … bum … bum … Diši
po pikantnih klobasah, ocvrtem krompirčku in lepljivi sladkorni peni. Gledala
sem visoko vanj, on visoko v nebo. Postala sva zaveznika v bolečini …
Morda pa sem vztrajala pri Fredu zgolj zato, ker sem hotela dati očetu še eno
priložnost … 21. maja 1937 sva poletela iz Oaklanda v Kaliforniji. Natanko
ob 8. uri in 43 minut. In uspelo nama je prvič.
Slika 15
Amelia
bobnenje letal, reaktivna letala: Pssst, slišite?
Ponovno preletavajo, že stoletje je tako … Koliko časa bom še morala govoriti neznani
jezik na tem osamljenem koralnem grebenu, ki ga še nobenemu kartografu ni uspelo
najti, kaj šele izrisati in označiti, da bi me slišali? Pravijo, da ta otok ne
obstaja. Kot tudi jaz najbrž ne obstajam več. Predstava sem. Iluzija. Sama,
obdana s kvintali vode, z oceanom, ki ne jenja ječati. Dneve in noči,
desetletja, stoletje … isto bučanje, ki človeka počasi, a zanesljivo pripelje
do norosti. In te zverine … Vsak dan jih gledam, kako se vrtijo v krogih,
vohajo kri, vohajo hrano in čakajo, potrpežljivo … Da me popade histerija,
da se poženem v vodo in zamahnem proti neznanemu kopnemu, da se odrešim, da jim
povem, da sem še vedno tu, še vedno živa, četudi so me že davno razglasili za pogrešano,
izginulo, za mrtvo. Oh, George, kar vidim, kako lep nagrobni kamen si mi
postavil. Svetleč in marmornat, v katerega si najbrž vklesal srebrne linije
mojega elegantnega letala Electra. Ne
morem verjeti, da si tudi ti dvignil roke. Kako patetično in predvidljivo.
Slika 16
Amelia: Ljubezen, je bila to ljubezen? Sem kdaj zares ljubila? Ali so to le sanjarije za literaturo in teater? Panaceja, ki nam pomaga preživeti? Najbrž nikoli ne bom vedela čisto zares … Dokler očaranosti ne polomimo rok, dokler ne doživimo razočaranja, ni mogoče resnično ljubiti in biti ljubljen, pravijo. Jaz pa sem želela leteti. Želela sem si svobode. Želela, da me v tem ne bi bilo strah. Da bi premagala strah pred prepustom. In morda … ne vem … me je bilo zato strah ljubezni. Ker v ljubezni moraš pasti. Ah, hočemo spokojnosti in varnosti, a hkrati nenehnega vzajemnega vznemirjanja; lačni smo viharjev, ki bi nam vlivali adrenalina, nas premikali iz udobja, in hkrati se tega bojimo. Zato večno iščemo, da bi večno ne našli. Pretvarjamo se, da pričakujemo. Pričakovanje in pričakovanje pričakovanja nič manj ne razbija očaranosti, in bolečina, ki jo ta razočaranja povzročajo, ni z leti nič manjša. Kaj sem potemtakem iskala pod nebom? Onstranstvo v tostranstvu? Sem bežala? Sem iskala Ljubezen? A tisto ljubezen, ki bi ne bila obvezujoča? Kaj se skriva onkraj zlizane besede Ljubezen, onkraj medijskih floskul, romantičnih zaslepljenosti … Bum, bum, bum … Svet je poln pričakovanj in napisanih pravil. Ja, ta svet je svet predstav. Ja, in mi vsi živimo v predstavah. Tudi Amelia Earhart živi samo še v predstavi. Nekoč sem nekje prebrala, da se človek bržkone še zaljubil ne bi, če ne bi vedel, če mu ne bi povedali, da to sploh obstaja. Ali res? Oh, George, ljubi angel varuh moj … Še pred prvo poročno nočjo sem ti napisala pismo, se spomniš? »V najinem zakonu zahtevam popolno svobodo. Ne bom te omejevala, in enako pričakujem od tebe. Kako strašno se je moralo to slišati, kajne? Zahtevam popolno svobodo.« Brez odrekanj, brez zahtev, brez pričakovanj. Tako visoko in še više je segal moj let. Moja samoobljuba. In kdor visoko leta, nizko pade? Smeh. A hotela sem … Vse. Vse! Ali nič. Sem bila sužnja ideala, sem bila zaslepljena ali pa sem bila edina, ki si je upala zares verjeti in riniti resnici pod nos? Zrenje vanjo je nevarno, Ikar že ve … Cena za drznost je visoka. Človek, kakšna nenavadna samozagledana in sebična žival si! Sposobna bičanj in božanskih udarcev. Zahtevaš varnost in tujost, bližino in razdaljo, vznemirjenje in pomiritev, moč in šibkost, pretres in pomiritev, vse to in še več in morda nič od tega … Ko sem se iz samotnosti vendarle zagnala za drugim, morda nisem iskala sebe v zrcalu, temveč tistega drugega, ki bi bil sposoben predreti mojo edinstvenost, jo pretresti v mojih obrambnih mehanizmih, do drobovja, da bi me na novo določil, na novo vzpostavil … Še vedno sebično, mar ne? Ali imam pravico zahtevati svobodo in jo jemati drugemu skozi diktat pričakovanja? Ta čudna zahteva po izročitvi drugemu … ali ni ta preobremenitev skorajda dobronamerni terorizem? Toliko desetletij pozneje sem še vedno tu in še vedno ne vem. Zdi se mi, kot bi krožila nad samotnim otokom s skritim zakladom … in nikakor ne pridem do tja … Amelia Earhart, nerešeni primer, ki ne zmore pristati. Mnogi so prepričani, da je samota predpogoj prepoznanja, a brez zrcala menda ne gre … Ljubezen je tu, da nas cefra, pomiri in ponovno razcefra. … Oh, George, le zakaj ponovno govorim v množini?
Iz ozadja posnetek
Amelia: Itasca,
Itasca, may day, may day. Pomikamo se po liniji sever-jug. Ponavljam, pomikamo
se po liniji sever-jug. May day, may day … Ime mi je Amelia Earhart. Tu KHAQQ. Potrebujem pomoč.
Sprejeto. Konec.
Slika 17
Amelia: 2.
julija 1937 zjutraj, na 42. dan najinega poleta okoli sveta, sva s Fredom
poletela iz Laeja, Nova Gvineja. Moj bog, torej dežurni meteorolog, Smeh.
je napovedoval mil dan brez
posebnosti. Za nama je bilo že osupljivih 22 000 milj preleta, ostalo nama jih
je le še 7000. Trije dnevniki, popisani z dogodivščinami in eksotičnimi
recepti. Na poti proti domu naj bi se ustavila na otoku Howland, kjer bi morala
dotočiti gorivo. Bilo je rahlo megleno, vatasti kosmi so se trgali in pod sabo
naj bi kmalu zagledala skupek koralnih otokov. Letela sva s hitrostjo 140
vozlov, na višini 7000 čevljev. Nato sem se dvignila na 10 000 čevljev, kar ni
ravno ekonomično glede goriva. Zakaj sem to naredila? … Ko sem bila še majhna,
sva z očetom gledala, kako se voda v lijaku pomika proti odtoku. Vedno hitreje
se je sukala in grgrala svoj odhod. »Glej, Amelia, voda se bo vedno vrtela v
levo, nasprotno od urnega kazalca!« »Zakaj?« sem vprašala. »Ne vem, vem le to,
da levosučnost napoveduje smrt, desnosučnost pa življenje.« Tedaj mi je Fred
poslal sporočilo. Prišlo je po jekleni žici, kot po škripcu. Zdelo se je, da je
žica zarjavela od preveč vlage in soli. Škripalo je in ječalo, kot bi jekleni
vitez apokalipse napovedoval prihod. »Amelia, poglej, na desno, nujno, takoj!«
Dvignila sem glavo proti desni, vlažna sluzava sivina se je pretrgala,
nepredirna zgoščenost se je razdrobila v nenavadno svetlobo, ki je v
enakomernem utripanju slepila bolj od snežne beline. Stisnila sem oči. Mojbog,
modre ptice, koliko modrih ptic! Cela jata, kaj jata, roj ptic kot gošča svetopisemskih
kobilic je letel proti nama. Ne, niso letele, vrtinčile so se kot tajfun,
levosučno. In ko sem se jim nevarno približala, se mi je zazdelo, a le za hip,
da sem v očeh ene od ptic prepoznala očetovo oko. Zastal mi je dih. In
sunkovito sem dvignila krmilo.
Posnetek iz ozadja
Amelia posnetek iz offa, slika: May day, may day, tu KHAQQ. Tukaj Amelia Earhart, may day … Voda mi sega do kolen, pomagajte mi, may day, may day, KHAQQ. Voda narašča do grla, may day. May day, a še vedno govorim … Sa ka ta, na ma bi, ču ki ru, sa ta, ka … še vedno LAHKO govorim …
Slika 18
Letalo je sestavljeno. Vse stvari je Amelia pospravila v nahrbtnik, si ga oprtala, ponovno je oblekla pilotski jopič. Letalo, ki je na pogreznem odru, se začne pogrezati, simbolično gre v zemljo, in ne v zrak. Nasprotje njenemu solilokviju. Okoli dim. Glasba počasi vstopa. Letalo izgine v breznu, Amelia ostane sama na odru, izgine v meglici, tako kot se je pojavila na začetku.
Amelia: Zdaj grem.Jaz sem govorila, morda preveč, a vi ste molčali. Tudi ti, Eleanor, zaveznica moja, prijateljica, ko si izvedela, da so me vendarle našli. Da sem še teden dni po prisilnem pristanku na Marshallovih otokih oddajala radijske signale … Pa menda ja nisi verjela, da tako izurjena pilotka ni zmožna navadnega prisilnega pristanka in je klavrno zgrmela v vodo? S Fredom so naju našli Japonci in naju prepeljali na otok Nikumaroro … Za Fredom se je izgubila sled. Jaz sem preživela, in mnogi moji rojaki še danes trdijo, da samo zato, ker sem vohunila zanje. Smeh. Človeka, ki mu uspejo velike stvari, je treba očrniti, in to za vsako ceno. Za iskanje mojih posmrtnih ostankov ste porabili skoraj 4 milijone dolarjev. Baje … Videli ste me, kako vam maham, dvigam belo srajco v zrak, kričim, prižigam ogenj … Čudovite panoramske fotografije bodo začudeno občudovali vaši zanamci, ko se bodo vojaški arhivi nekega dne odprli za javnost … Da, vedeli ste, videli ste me, a niste ukrepali. Nisi ukrepala, prijateljica moja, in niti ti, domovina moja, moja ljubljena očetnjava, ki sem te brezmejno ljubila in verjela vate, nisi. Tudi zate sem podirala rekorde! Amerika, nisi smela priznati, da si prestregla japonsko sporočilo, da so me zajeli. Če bi se odzvali, bi morali v isti sapi priznati, da ste vdrli v kodo vojnih sporočil, s tem pa bi ogrozili velik vojni načrt: tik pred izbruhom 2. svetovne vojne ste s stotimi milijoni dolarjev pomagali Kitajski pri oborožitvi proti Japoncem. »Življenje enega moža odtehta več kot tisoč žensk?« 4 milijoni, kaj pa je to? Pljunek v ocean! Da, toliko je stala navidezna kampanja mojega iskanja, medijski pomp, da se zadosti hrepenenju malih gospodinj, ki v svoji prikupni, piškavi, indoktrinirani glavici še verjamejo, da bodo tam preko oceana nekoč lahko enakopravno volile. Ženska kvota! Žrtvovali so se z veliko kampanjo iskanja, a le navidezno. Retorika je bila baročno napihnjena in solzavo patetična: postala sem herojinja stoletja, da bi medtem v zakulisju, na senčni strani protokol vzdržal ustaljeno pot; da bi lahko generacija za generacijo še naprej s krvjo maščevala svoje prednike, da bi s svojo nadutostjo še naprej netili dobičkonosne spore, vojne, genocide … O, da, res … Kmalu zatem je zapihal veter v Avlidi … Od tod sem gledala prelete, morje se je obarvalo v škrlat. Letala so se spremenila v ščuke, svobodne ptice v bombnike v rokah banalnih ljudi; ne, niso bili strašni, le strašno banalni … A strašno je bobnelo, bum, bum, bum, strahotno je bobnelo … Zdaj vem in nič več nisem žalostna …: ta svet večnega antagonizma ni zrel za prehod, za blagostanje. Pohod najstrašnejšega totalitarizma se je začel kot majhen hec, naivna igrica, v kateri so veleindustrialci kapitalisti poskušali rešiti svoje zajetne bančne račune, svoje male konstipirane oportunistične riti. Tako so postavili na piedestal njega, ki je uplinil pol Evrope. Strašno banalno … Nebo je zgoraj in se vse bolj odmika, zemlja se vse bolj pogreza vase! Zgodovina ni nobena zgodba o uspehu, namesto tega se opotekamo od ene oblike razredne družbe do druge, od ene vrste zatiranja do druge … Smeh. Kaj je, pretežke besede za žensko? Saj je samo igra! Še malo potrpite, grem, in po predstavi bo zakuska! Pretvarjamo se, da piše našo zgodovino nekdo drug in da mi ob njej nemočno nemimo. Mi vsi smo eni navadni hinavci na nagnitem levem kaviarskem bregu. Zob za zob, oko za oko … Človeštvo je že davno oslepelo! Težko je dojeti, še teže sprejeti, da je vsak posameznik bojišče zase. Otok upora zase. Da mora vsak posameznik najprej in predvsem odgovarjati za svoja dejanja. A odgovarjajo mi samo še valovi … In za ta prelet v lastno temo ne potrebuješ letalske licence. Na tem samotnem otoku sem se postarala … Še vedno se sprašujete, ali je danes kaj drugače, bolje. Tam zunaj so ladje, vidim jih … Čakajo na žrtvovanje za veter v zalivu in na nov spopad. »O, le naprej, o, le naprej, dokler je še vetra kej …« Kapitalizem se sprehaja po robu noža, še malo, pa se bo prekucnil. Bum, bum, bum … V barbarizem ali v fašizem. Kulturni kretenizem in samovšečnost, birokratska zaplankanost, ne, ne resnica, ki biva nad bogovi, temveč mnenja gobezdal in govorice nam zategujejo vrat, banalnost zla … Ali se to morje sploh kje konča? Morje, v katero gledam dan za dnem? Morje, ki ječi, buči, ne dá spanca … Morje, na katerega gladini iščem rešilne ladje, čezoceanke … Zdi se, kot bi čakala, da bo prepozno … Potrebujem le dvoje oči, ki bi se razprle in me ugledale, rešile te obupne osame, te čudne, grenke resnice, ki mi jemlje sen … Svobodna ne smem živeti. Ujeta ne morem živeti. Umreti nočem. Sovražnik je bil milejši od mojih očakov; pustil me je živeti na tem osamljenem otoku. Je bila to kazen? Če ne sovragova, čigava? Slišim aplavz, veliko aplavzov, o svet!!!, moje ime ste nadeli mostovom, šolam, ulicam. In zdaj naj vam v epilogu predstave o njej, ki je znala in zmogla leteti, povem, če se nam bo izšlo? Ste to hoteli od mene? Katarzo? Intravenozno injekcijo poguma, da bi vsaj še malo vztrajali … Ste želeli izvedeti, ali se nam bo izšlo? Ali imamo dovolj poguma, da bi se nam izšlo? Dokler bo moralo pasti toliko ljudi, umreti za idejo, dokler bomo vse te smrti dojemali kot nujno kolateralno škodo, nismo vredni-poševnica-vredne besede ljubezen. Kot v najbolj bednem krimiču, kičasti trivialki, se bo končala ta predstava, brez jasne dramaturške linije Smeh. – ah, ljudje, jasnost je precenjena vrlina! –, se bo svet zaključil in sesul vase. Med seboj se bo pobilo nekaj rund agamemnonov, a se bodo znova zaplodili dojiljam mrtvih rodov. V strahotnih krčih bodo umrle zliftingirane klitajmestre, sodobne ifigenije bodo še naprej ugajale in z veseljem predajale življenje na oltarje kulturnih očetov, ki ne priznavajo neodvisnega duha. Morda pa je res laže ostati na samotnem otoku, ob morju, polnem grozečih čekanov, morskih psov … Bila sem moteča, ker sem bila živa. Ker nisem hotela pristati … v varnem … ker nisem hotela pristati na vse to … »Raje smrt kot genocid vaše marmelade …« Morda bo prišel dan, ah, spet prihodnjik – še ena spolzka kategorija –, Smeh. ko se bodo ženske dvignile … in ne le pod nebo … Dvignile se bodo nad razslojevanje, nad ločevanje, nad lakoto in klanje, nad primerjanje in trgovanje … Prišel bo dan, ko besede zmaga ne bo več najti v slovarjih, kajti ko izrečem zmaga, moram nujno reči vojna … Prišel bo dan, ko se bo moški dvigal nad žensko le v svobodnem preletu in v iskanju poljuba, prišel bo dan, ko bodo lahko očetje jokali in se po mili volji igrali kavbojce in indijance, in vsi bodo preživeli, ker bo le igra … Prišel bo dan, ko bo sestra nehala dvigovati roko nad sestro, brat nad brata. Ko se z besedo moški in z besedo ženska ne bomo več obojestransko zmerjali, ko se človek ne bo več vzpenjal nad človeka, ljudje nad naravo. Prišel bo ta dan ali pa nas ne bo več … Ne,nisem pristala, prisilno nisem nikoli pristala. Ker jaz ne pristajam na prisilo … Sem ljubila? Ne vem … Letela sem. In moja smrt ni bila še nikoli tako živa, kot je danes …
Letalo se je pogreznilo, na odru je samo še dim, Amelia stoji sama … Izgine v temo.
Konec