Nagovarjanje ne tako zelo razvidnih delov sebe, izkopavanje identitete iz zaklenjenih prostorov in zamašenih kotov, vštric z bivanjem v vsakdanjiku oziroma treh različnih modusih fluidne vsakdanjosti, v najnovejšem romanu Maje Gal Štromar Ženska drugje zaposluje vse tri njene protagonistke: Slovenko Marjuto, Nemko Ute in Latvijko Gundego. Roman je kompozicijsko triptih, lahko bi obveljal za trojček novel, saj vsak del izhaja iz napetega življenjskega konfikta in zavalovi okrog nekaterih ključnih preobratov, toda obenem vse tri spenjajo v celoto človečno-etično iskanje v okviru variacij življenjske izkušnje trojice posameznic, nekateri vsebinski spoji in predanost vseh treh kuharskim spretnostim. Čustvenih situacij, v katerih se znajdejo, včasih ni lahko razvozlati; čutna komponenta jih v nekem smislu premošča. Pripovedovalska intonacija, s katero pisateljica uvaja dogajanje, je domačna stvarnost, ki je v knjigi podprta z navedbo več receptov. To pa ne izključuje sondiranja človeške tektonike, ki nemalokdaj vodi v potres. Če je torej osnovni ton splošno prepoznaven, humoren, občasno zbadljiv, je v podtonu izziv. In kulinarični vstavki so poleg uporabnosti avtoričin konstrukcijski princip sopostavljanja različnih ravni realnosti. Zdi se, da nobena od vodilnih oseb romana ne more več prenašati, da bi, ujeta v svojo rutino, še naprej držala jezik za zobmi. Marjuta, debelušna kuharica iz slovenskega obmorskega mesteca, kjer vsak pozna vsakogar, po zaporedju izgub začne tipati za svojim drugim jazom, ki bi ga nato želela preobraziti v zapisovalko zgodb. »Čuvaj to, Marjutka, čuvaj svoj biser. To je vse, kar imaš. Sebe,« ji reče umirajoča mama. Ampak Marjuta, že v srednjih letih, bo morala najprej ugotoviti, kaj vse ženska v življenju vdano požre, kolikokrat se mora po nareku patriarhata, katerega predstavnik je njen sicer ljubeči papà, ona opravičiti za žalitve, ki so ji bile storjene. Naratorke v romanu Maje Gal Štromar, vsestransko okretne ustvarjalke, saj je pisateljica, pesnica, igralka, režiserka, gledališka pedagoginja in še kaj, v tej njeni trinajsti avtorski knjigi ostro opazujejo soljudi – pa tudi same sebe! Toda tega, kot se zlasti pokaže pri lepotici Ute, v zakonu iz koristoljubja privezani na neotesanega direktorja pogrebnega zavoda, ne počnejo mimogrede, temveč zafrkljivo, včasih tudi tvegano. A naj bo Ute še tako verzirano premetena, se na ozadju njene nonšalance s pomočjo domišljene avtoričine sugestivnosti izrisuje lik matere, ki je svojo življenjsko poraženost v strupenih besednih puščicah zabadala v svojo odraščajočo hčer. Nevidnemu kodeksu patriarhata se pridruži nasprotno polarizirana opcija. Maja Gal Štromar o tem med vrsticami govori na mnogo načinov, na začetku, večkrat vmes in pri zadnji piki, z jasnostjo ubesedovanja in podob. V tretjem delu, kjer se kraj dogajanja iz Slovenije in Nemčije prenese v Latvijo, s tolmačko Gundego, ki je po eni strani nezadovoljna poustvarjalka jezikov in po drugi srečna ustvarjalka slaščic, prestopimo iz osebnega v zgodovinsko. Gundegina neutemeljena notranja krivda, občutek, da mora odgovarjati za reči, ki jih ni zagrešila, se ob srečanju z nemškim pisateljem Petrom Hauptmannom v elegantni izpeljavi Maje Gal Štromar izkaže za družinsko skrivnost, zamolčevano prek treh generacij. Tudi sinovi in vnukinje dosledno ubogajo neme ukaze svojih očetov! Če se s skupaj s Petrom in Gundego sprašujemo, ali je pisanje ločljivo ali neločljivo od bivanja, se bo pri tolmački razkritje v sedanjost odmevajoče zgodovinske drame, rekonstrukcija sveta njenih prednikov, podaljšalo v vprašanje, v kaj odtlej investirati kot ženska. Ženska drugje, je oseba oziroma tri osebe, ki iščejo. Stezo iz labirinta, iz skrivalnic. Kako se ženska skriva? V dnevnih opravkih, obveznostih do bližnjih, v družabni ustrežljivosti. In kje je tisto njeno drugje? V preseganju družbeno začrtanih meja, še bolj pa lastnih notranjih omejitev. Če v premoru zamesi čokoladno torto z ingverjem, to postane njena svobodna izbira téme.