Tatjana Rojc je pisateljica, književnica, scenaristka in režiserka, pa še kaj, kar ni omenjeno na knjigi, rojena v Trstu, kjer je študirala slovenščino in primerjalno književnost. Njeno raziskovalno delo usmerja v avtorje kot so Srečko Kosovel, France Balantič, Alojz Rebula, Miroslav Košuta in Boris Pahor, ter mnoge druge. Velja za najbolj natančno in zvesto interpretinjo Borisa Pahorja. Uredila je njegova številna dela, ki so bila prevedena v italijanski jezik in je hkrati soavtorica knjige o njem »Tako sem živel«, 2013. Knjiga »La figlia che vorrei avere« je njen literarni prvenec v italijanskem jeziku, ki je izšel pri znameniti založniški hiši La Nave di Teseo. Gre za zanimivo tkanje: fino, gosto nizanje spominov, občutij glavne junakinje Sanje, ki je rojena na meji. Tatjanino pisanje je kompaktno tkanje, ki hkrati prepušča vse barve, vonjave, kolorite meni ljubega Meditarana, morja, teras, oljk. Roman poka od pridušenih krikov galebov, cvetja, cedre, lovorja in magnolij. Oken z razgledom na morje v vseh oblikah in letnih časih. Zgaranih rok, kepic stopljenega sladoleda, kontrabanda žganja in cigaret Morave, črnih madežev na obrazu prekritih s pudrom, večerov, ki v burji raznašajo vonj sveže opranih belih rjuh z milom di Marsiglia. In te kompaktne temne in goste primorske zemlje, ki vleče vase, prekriva umrle, a hkrati rojeva neskončna vprašanja brez odgovorov. Tatjanin roman je zretje v sonce in zretje v smrt. Kot dva obraza medalje. Težko je gledati v tak obraz tako neposredno in pogumno. Sprva sem se težko spustila med vrstice, iščoča močan skelet, zgodbo, da sem šele po nekaj straneh lahko zaplavala med vsa njena izpraševanja in razpršenosti glavne junakinje Sanje. Knjiga je v bistvu eno samo veliko izpraševanje, utrinki, misli, občutja. Tu in tam se magma razplete v zgodbo, da takoj spet ponikne v zgoščino intenzivnih vonjav in slik. Preplet nje in Borisa, profesorja, drobcev, ki vendarle preraščajo avtobiografijo in se morda prav zato močno sidrajo in razkrivajo notranje skrivne zemljevide. Gre za skrivnostno obdarjeno in ranjeno tkivo. Kar seveda berem kot dragoceno darilo bralcu. Iskanje istovetnosti izpod težke koprene zgodovine, osamljenosti, nerazumevanja, a tudi nejasnosti, zgolj nakazanosti. In potem je tu ta neskončni prezir biti drugačen in ‘obsojen’ na bivanje na meji. Biti Sčava. A hkrati je tu blagoslov večnega morja, ki se ne konča, temveč zarisuje svetlobo med sladko in slano vodo. Meja, boleče drhteča in vse izpeljanosti iz nje, vse njene begotnosti. Gre za zelo poetično pisanje, melanholično, da je med branjem neprestano drezalo v nostalgijo, prebujalo v meni klic pradavnine, mojih korenin, Istre, nonotov in none. Nostalgijo po življenju. Po polnosti. A tudi željo po neskončni nuji zaokrožiti, dati smisel našemu obstoju. Un caffe sotto la pergola, banalna kava pod pergolo se izpiše kot začetek dneva, ki obeta in hkrati ga že najeda vonj umirajočega poletja. Še enega, ki bo odšel. Pisanje je najbrž res poskus osvoboditve, osvoboditve izpod teže, tek k svetlobi, ki ostaja kot medlo brlenje na horizontu, kot razpoka, salvezza, ki se nahaja v samoizpovedovanju, v samotnosti pisanja. Prav to. Akt pisanja kot pot, ki vodi in kliče. Seka gozdno pot med grobo robido in v dlani pušča črno, a sladko sled. In hkrati gre za velik hommage naši primorski zemlji, našemu jeziku, koreninam in krilom. Pa seveda tudi lep poklon profesorju Pahorju. Kako spoštljiv, saj ostaja v knjigi vendarle edina oseba, ki se jo da čisto zares prepoznati kot realno osebo, močno Sanjino sidrišče. Deli Sanjinih izpovedovanj se ponavljajo, se obnavljajo v podobnih si različicah, kot glasbene variacije na temo, ponikajo, ponovno vznikajo. Ko že misliš, upaš, da bo Sanja naredila nov korak, se ponovno zaplete, pade, a le zato morda, da se ponovno vzpostavi, samosvoja in drugačna, vedno ista, obsojena na življenje, ob vseh izgubah vendarle najdena. Za oknom kavarne San Marco s svinčnikom v roki, kajti to je tisto, kar šteje. Kot bi rekel Šalamun: »Vse, kar je, je to, kar je.« Ponavljanje njenih občutij se včasih zazdi kot nerešljiv vozel, a deluje hkrati kot mantra, kot uspavalo in sočasno kot mehka, a vztrajna budnica, rojena med bonaco in močnim sunkom burje: to je nenazadnje tudi gonilo, mar ne?
“La figlia che vorrei avere”
