Na pariški ulici Rue Jasmin. Pomlad si tlakuje pot. Ali pač jesen. Spominjam se le medle prebujajoče se svetlobe. Ostro zareže v nebo in oblizne podstrešna okenca, ki jih Francozi imenujejo chiens assis, sedeči psi. Tisti čas je, ko vse brli v zraku. Čas, ko še ni, a hkrati čutiš, da se kmalu prekucne v nekaj, kar nedvomno bo. In verjameš, da bo. Na ulici jasmina, na šestici, ki je število ravnovesja in glasbe in združevanja. Na sebi imam črno žametno oblekico, ki sem jo izbrskala za nekaj frankov na bolšjaku na Portes Montreuil. Na nogah nove črne čeveljce, niti ne špičake, čevlje s kvadratnim nosom in nizko peto, ki brez petne gume močno udarjajo ob pariške betonske pločnike. Zven me vedno znova prebuja in opozarja, da sem tu, da sem živa. V rahlem odmevu, v odjeku, v nemirnem galopu sebi naproti. Včasih se počutim kot elipsasti valovi v jezeru, ko si vanj zalučal ploski kamen, da se kolobarji širijo v neskončnost in šepečejo, vse je možno… vse je še možno. Da, možnosti je nešteto, morda zato ne zagrabim za nobeno. Saj je še je čas. Veliko časa, si pritrjujem. Tudi čevlji, kupljeni na razprodaji, klopočejo, da je vse še pred mano. Moja beseda, moj oder. Profesor pravi, da sem rojena za to. Profesor ve, da nisem rojena za zadnjo vrsto Trojank. Noče, da sem v zadnji vrsti. Prikimava, da sem rojena Hekuba. Vsi se strinjajo. Stregla bom pecivo in čaj gospem na ambasadi. Medtem. Dokler ne postanem Hekuba. Dokler je ne zasužnji Odisej in jo spremeni v psa. Sedečega psa. Pridna bom in tiha, vase zaprta in pozorna. In v sebi bom pestovala misli, da bom nekega dne tudi jaz odrasla čislana gospa. Jaz, umetnica, ki mora še toliko reči postoriti in povedati svetu. In zboru Trojank prav tako. Sem si lahko tedaj predstavljala, da bom čez nekaj desetletij, zdaj že ženska, stala pred isto hišo, tokrat brez kode za vstop? Bruno mi je v tistih letih Iz Italije pisal čudovita barvita pisma. Na zelenem papirju je v prekrasni kaligrafiji pisalo, da za vsakega nekje nekoč napoči trenutek. Tedaj menda prileti znameniti Kairos, hiter je kot hudič, in moraš biti pripravljen, da ga uloviš za krila na petah. Ali pač na glavi, ne vem več, natanko, kam si jih je pritrdil. Zamenjujem ga z Merkurjem. Saj. Ne vem več. In tedaj bi moral biti ob meni nekdo, ki bi mi povedal, zdaj je čas. Morda prav on, Bruno. Zagrabi, dekle, zdaj! Zagrabi in vleci! Ne bodi hvaležna za drobtinice. Ne bodi, otrok, dovzeten in odgovoren, ne bodi prijazen, dostopen in razumevajoč, še manj občutljiv in vedno na voljo. Ne čakaj. Raje se spremeni v psa in zbeži. Beži, Hekuba, beži! Bruno je bil vedno diskreten. Vedel je, da moram sama na pot. Sem tedaj to vedela ali zgolj slutila? Klop, tap, tap… nerodno padajo koraki po pločniku pred številko šest in v meni ponovno zatrepeče deklica. Prišel bo nekdo, ki me bo odpeljal na vogal, kjer stanuje stari Rus v izgnanstvu in mi vrnil obraz in besedo. Veliki Tarkovski je tam doma. On in njegova Nostalgija. Alain, ki sem ga srečala v metroju, mi je povedal. Vsak večer hodi k njemu in vozi na sprehod v Bulonjski gozd njegovega psa. Bežečega psa. V Fontainebleau pa vabi deklice kot sem sama, na ostrige in ogled njegovih filmov. Medtem, ko pogledujem za vogal, čakam visoke goste, da se jim priklonim in jih v tišini popeljem v rezidenco. Pili bodo čaj in jedli krhko pecivo. Tako to gre v imenitnem svetu. V svetu, kjer ni vogalov in se vse zdi jasno in je vse premočrtno zastavljeno. Na vhodu v meščansko hišo na ulici jasmina, kjer cveti le bezeg, na številki 6, tla ob vhodu krasi mozaik. Še vedno je tam. Mozaik tigra, ki požira nedolžno divjad. V gobcu jo drži. Lepo in ubogljivo, mehkega zlatkasto rdečega krzna. Šele po petindvajsetih letih pravzaprav prvič vidim ta mozaik. In zdaj hranim tudi njegovo digitalno fotografijo, da ne pozabim. Šele sedaj, ko sem se vrnila tja, v moj Pariz, da bi dojela, da je čas nemilo zdrsel mimo mene, v čakanju in pričakovanju nekoga, ki me bo znal videti in prepoznati. Kako je smešno, morda žalostno, ali pa vsaj rahlo otožno, da določenih znamenj ne vidimo še pravi čas. Ne odzrcalijo se v nas. Ker v nas tema še ni dozorela. V temnem žametu, rahlo napihnjenem balonu blaga okoli bokov stojim pred hišo. Hladno je. Ni še pomlad. Jaz sem, jaz. Ista kot vedno. Četudi je vmes minilo toliko let. Vesela sem, da se me blago ne dotika. Ne prenašam občutka zavezanosti. Zračna sem. Dolgi ravni črni lasje krasijo belo kožo. Jaz, lutka iz alabastra. Izrisana kot iz stripa. Neprebujena. Sama. Temna črta nad očmi me krasi. Črta, zaradi katere me zamenjujejo z deklico z daljnega vzhoda. Tujka sem. Povsod. Doma in v Parizu. Še vedno vonjam pomlad. Vroči zrak iz metrojskih lukenj nežno oplazi moje noge. Zapuha pod krilo po zažgani gumi. Vem, da je še vse pred mano. Hrepenenje se rojeva v drevoredu avenije Mozart. Prekucne se v Passy, spusti se proti Seni. Kot vonj sveže pečenih bagetk in maslenih briošev, v katere bom pošteno zagrizla.
Dvigovala sva se proti Bulonjskemu gozdu. Zanj turizem, zame spomini. Še vedno so tam, iste hiše, isti vrtovi, isto razporejena visoka okna. Obetajoča pročelja. Za njimi milijoni zgodb in zdaj že malo manj možnosti. Kairos menda ne oprošča. Na paralelni ulici, v trgovinici z živili, ki je še vedno tam, zamenjala je le ime in lastnika, postala je imenitnejša, nič več nizkocenovni Chez Ed za služničad, sva si kupila nekaj malega za kosilo. Rdeči bordojec v dvodecilitrski in pol steklenici, bagetka, solata iz zelene in nekaj delikatese. Poletje je, ki se počasi nagiba v jesen. Po spominu ga peljem v moj gozd, kamor sem redno zahajala s slušalkami na ušesih in ubijala svetlobo z Mahlerjevo Smrtjo v Benetkah. Mislila sem, da me bo bolečina osvobodila. Bolečina ne osvobaja. Bolečina duši. Na bregu okljuke sva se ustavila. Sezula sva si čevlje in na travniku bosa pomolčala. Ni razumel. Saj ni kaj dosti razumeti. Zato sva jedla. In ko ješ, se ne spodobi govoriti. Pred nama se je na griču onkraj vode bohotil že davno zapuščeni paviljon zamujene diplomacije. Divjad strmi vame. V meni odpira oko. Modrikasti čad pada čez zrklo. Zdaj znam prepoznati odhajajoče. Zdaj znam prepoznati prišleke. Emigrante po sili srca. Po tekaški stezi priteče imenitna gospa v rožnati športni opremi. Pelje psa na povodcu. O, Hekuba, Hekuba, počakaj, mati Trojanka, ne beži!