Glavni lik ljubezenskega romana, slovenska igralka Mara Vodopivec bo dopolnila 40 let. Zaposlena je v osrednjem nacionalnem gledališču, njena kariera ni ravno bleščeča. Ob zaključku gledališke sezone jo povabijo k snemanju historičnega filma »Rudolfova vrnitev«, v katerem igra glavno žensko vlogo, Rudolfovo ljubico Vilibaldo. A nesrečen slučaj hoče, da njen korzet sredi snemanja klavrno poči, saj se je od avdicije do snemanja precej zredila. Ta nemili slučaj sproži celo vrsto duhovitih preobratov: junakinja se znajde na tnalu bizarnih zahtev filmske produkcije Mrk, istočasno jo tik pred poroko zapusti dolgoletni partner, sicer mlajši režiser Aljaž. Zagleda se v soigralca Benjamina, za katerega šele po komičnih zapletih izve, da je homoseksualec. Na predvečer njenega vstopa v zrela leta se njeno življenje dobesedno sesuje. Ob sebi ima sicer prijateljico Dragano, duhovito novinarko, ki ji pomaga z modrimi, pa tudi manj modrimi nasveti. Mara se odloči, da si bo poiskala partnerja preko virtualnih spletnih strani. Po precej dolgem in primitivnem zapletanju z najrazličnejšimi kandidati, se končno zaplete z očarljivim Robijem. Hkrati izve šokantno novico, da se bo njena mati poročila z Aljaževim stricem. Zadeve se še dodatno zakomplicirajo, ko v zgodbo vstopi Jakob, umirjen fotograf, Marin dolgoletni prijatelj iz študentskih let, ki v Mari ponovno prebudi občutek celovitosti.
O romanu
Roman je v svoji strukturi žanrsko stereotipen, a ohranja stilno in jezikovno bravuroznost. Presežek dela je v njegovi premočrtno zastavljeni dramaturgiji, v dostopnosti, komunikativnosti in lahkotnosti, a nikoli banalnosti in plehkosti. Bogatijo ga inteligenten, mestoma že obešenjaški humor, čutne erotične pasaže in poetični monologi glavne junakinje Mare Vodopivec. Roman velikodušno postreže z detajlnimi in bolečimi zakulisji današnjega, s človeško majhnostjo zaznamovanega časa, kar ga nedvomno ločuje od ostalih žanrskih romanov in s tem dviguje njegovo kakovost. Glavna junakinja, »drama Queen« Mara, s svojo naivnostjo in navidezno neprilagodljivostjo, s svojo nemočjo, izgubljenostjo in hrepenenjem postaja simpatičen, zelo človeški, a hkrati tragikomičen lik ženske srednjih let, v iskanju same sebe, svoje profesionalne realizacije in ljubezni. To je roman, ki se k sreči zelo neslovensko konča ‘s srečnim koncem’, in s katerim se lahko identificira marsikatera ženska, ne le ženska srednjih let.
Odzivi na knjigo
»Danes različni terapevti trdijo, da je romantična ljubezen izmišljotina, psihična motnja. Mladim ženskam svetujejo, naj nikar ne sanjajo o princu na belem konju, ker da ga ni. Mara, ki se bliža srednjim letom, dokazuje, da ni res. Ljubezen morda ni večna, želja po njej pa je glavni gibalec, ki vrti ta planet. Pa naj si bo za sedmimi gorami ali za sedmimi kilogrami.«
Irena Štaudohar, Delo
»Recimo, da gre za potopis. Točka, na kateri se začne potovanje, ni geografska, pač pa količinska. Junakinja ima nekaj kil preveč … Konča se, ko sreča srečo. Krajina, skozi katero teče potovanje, je kratka skica krize, zabeljene z malimi klientelističnimi ekscesi, sam potopis pa govori o polomu, ki mu sledi nov polom, osebni katastrofi sledi nova nesreča, samopodoba junakinje postaja »kot kos arhaičnega pohištva, ki se ga je lotila armada termitov« … Ljubezenske daljice se spreminjajo v trikotnike, ti v kvadrate, pentagrame in še bolj zapletene geometrijska telesa. Potovanje pa je hitro, vratolomno hitro – včasih tudi zato, ker se v pripovedi prepletajo fizični in fantazijski premiki. In na takšni poti obstaja le eno gorivo, ki junakinjo lahko pripelje do cilja: samoironija. Neosvinčeno, ekološko, trajnostno gorivo, ki je hkrati redka, dragocena dobrina.«
Ali Žerdin, Delo
»Redkokatero pero zna biti duhovito (to je najtežje) in tako rahločutno, globoko, brezobzirno in direktno, hkrati pa psihološko dodelano. Ob branju romana »7kg do srčeče« ti od začetka do konca tečejo solze smeha in solze ganjenosti.«
Tatjana Rojc, literarna kritičarka
»Leta 2012 so pri literarni reviji Mentor pripravili okroglo mizo o slovenskem romanu, na kateri je dr. Andrej Blatnik opozoril, da nam, Slovencem, primanjkuje dobre popularne literature. Tudi nekaj člankov o tem, kako pravzaprav nimamo t.i. izvirne chick lit oziroma ženske literature, ki je v tujini nepogrešljiva v založniškem prostoru. Vrzel zapolnjujemo s prevodi, ki so žal vse prevečkrat preplehki celo za tako opevano plehkost te žanrske zvrsti.No, Maja Gal Štromar se je odločila za pogumen korak. Kajti med teorijo in prakso je običajno teh korakov kar precej. Načeloma sicer stroka, teoretiki itd. pozivajo avtorje in avtorice k ustvarjanju dobre komercialne literature, toda praksa žal kaže, da si s tovrstno literaturo nihče od kritikov ne želi mazati rok ali pa redki poskusi takoj fašejo cefranje, sesuvanje, trganje ali pljuvanje. Ali pa kar vse našteto naenkrat. Nič čudnega torej, da slovenski avtor raje ostane pri preverjeno žalobnih, socialno-psiholoških temah, ki so pri slovenski kritiški sceni bolje zapisana. No, Maja je preorala že več literarnih ledin v svojem življenju. Verjamem, da se ji je ta zazdela tudi zabaven izziv. Naslovka knjige tipsko malo spominja na knjigo Kerstin Gier, Za vsako rešitev se najde težava. Rožnat odtenek s pletenim srčkom napoveduje iskanje ljubezni po žensko, brez nepotrebnega filozofiranja o temeljnih kozmičnih resnicah. Glavna junakinja Mara je prava nevrotična, od tujih in lastnih pričakovanj izmučena ženska, ki jo hrepenenje kot orkanski veter odlaga v različna naročja. Vsako se zdi pravo v trenutku, ko se ugnezdi vanj. Da je Mara poklicna igralka, je še posebej priročno pri dramatičnem podoživljanju lastnih vzponov in padcev. Bralec skozi zgodbo tako spozna tudi svet onstran kamere ali režiserske taktirke, svet, ki mu je večinoma skrit in sicer dostopen le s pomočjo tabloidov. Mara govori preveč in rahlo izumetnično, mogoče svet resnično postaja oder in se na lastno življenje moramo odzivati pretirano, da v poplavi vtisov in informacij sploh še občutimo. Karkoli. Skratka, glavno junakinjo loči od sreče ubogih 7 kilogramov preveč in tisto, kar ima tako rekoč pred nosom, a se zdi preblizu in preveč na dosegu roke, da bi bilo vredno. Vzgojili so nas namreč v prepričanju, da se je potrebno za srečo boriti kot zver, ker je predaleč za zgolj iztegovanje rok. Zato Mara tava naokrog, malo uživa v samotrpinčenju in malo pizdi. Četudi ne zares. Ker je pač lastna nesreča varno in udobno zavetje. Sreča, do katere nismo upravičeni, pa izmuzljiva in tvegana. K sreči v iskanju sreče Mara izgubi kilograme, kar je za današnjo žensko že itak sama po sebi sreča, nakar odkrije ljubezen pred nosom, kot se spodobi za ženski roman. 7 kg do sreče v ničemer ne zaostaja za prevodnimi uspešnicami, pod katerimi se šibijo police v naših splošnih knjižnicah. Avtorica je upoštevala temeljna pravila tega žanra in spisala natanko to, česar v slovenski popularni literaturi primanjkuje. Mene osebno je motila le preobloženost besedila. Maja je pač mojstrica besede, težko se ustavi, zato potem spiše knjigo z besediščem, ki bi zadostovalo za knjigo in pol. Prevelika gostobesednost ponekod zavira potek same zgodbe. Nekaj več izčiščenosti in jezikovne ekonomičnosti ne bi bilo na odmet. Toda generalno gledano smo dobili primerek popularne ženske literature, takšne za oddih, ki nima tendenc kanona, in prav zanima me, ali ji bo sledila še katera od domačih avtoric.«
Janja Vidmar, pisateljica
»Roman pred nami se dela, da je žanrska, celo trivialna literatura. Površinska forma bahavo udarja ven (tudi s tipično naslovnico) z značilnimi prijemi lahkotne erotične literature, začinjene s humornostjo in naglimi preobrati v urbani noriji, skozi katero se prebija sodobna ženska s svojim libidom. A medtem ko dejanska trivialna erotika uporablja dinamiko zunanjega dogajanja kot podium za poceni erotična ali celo pornografska izvajanja, počne pričujoči roman ravno nasprotno. Erotiko uporablja kot sidro, okoli katerega plovejo in se izčiščujejo zelo realne vsebine, ki razgaljajo tako lepe kot grde plati slovenske gledališko filmske smetane. V odnosih med protagonisti se sluti krvava logika zaresnega življenja in sicer preko grenkobe in sprijaznjenja z realnostjo, ki ostaneta bralcu v želodcu – in to kljub srečnemu koncu. Prav ta grenkoba je nekaj, kar trivialnemu ni lastno… Junakinja, Mara, slovenska igralka, pada in vstaja skozi vrtoglave ljubezenske zaplete, skozi katere kot mimogrede skicira slovensko gledališko sceno. Med drugim razkriva, kako visoka umetniška elita povečini niti približno ne premore tudi visoke srčne kulture, sploh ne. In da se sodobna ženska, pa četudi je visoko izobražena, kultivirana, celo avantgardna, ne more izviti iz svoje praženskosti, ki že tisočletja ostaja arhetipsko ista. Še vedno hrepeni, da bi se razdala in predala odgovornemu moškemu, ter dosegla pomirjenost v osrečujoči dvojini. Avtorica s trivialnostjo parodira tabuizirano cesarjevo nagoto intelektualizma, s čimer je avtomatično sparodirana tudi trivialnost kot žanr.«
Rudi Podržaj, pisatelj
»7 kg do sreče sem prebrala na dušek. In sem za 7 kg srečnejša. Kot marsikatera/marsikateri sem se v njej zelo prepoznala, se nasmejala do solz in spet enkrat spoštovala tvoj bravurozni, duhoviti, sočni jezik, ironijo, samoironijo in kar je še podobnih izrazov….. »Drugovi i drugarice, preći čemo ovaj most«, hvala ti. Med branjem sem kar videla scenarij ali bolje film, ki bi lahko nastal po knjigi. Mara je, upam, da si smem drzniti to primerjavo, naša Bridget Jones. In zato, ker je knjiga berljiva, duhovita in ker se ob njej lahko smejem in jočem, ni nič manj »umetniška«. Razveselila me je, osrečila. In srečo je, pravijo, treba deliti.«
Nataša Benčič, urednica oddaj na Radio Koper
»Vzemimo ime tegale sestavka, ki sem si ga izposodila iz konteksta izpod peresa – če dandanes ta fraza sploh še drži vodo – pesnice Mateje J. Hočevar zgolj kot metaforo. Govorim namreč o literarnem delu Maje Gal Štromar. Gre za precej hudomušno delo, tudi naslovljeno v tem zvenu – 7 kg do sreče –, podmazano z bogatim, slikovito barvitim, domiselnim, sočnim in osvežujočim jezikom, o osebno profesionalnem življenju slovenske igralke Mare Vodopivec.
Že res, da je žanr ženske knjige, a po njej brez pomislekov posežejo tudi dojemljivi moški. Knjiga zadosti – še več, preseže! – intelektualnim težnjam. Tako kot pri drugih literarnih delih Gal Štromarjeve je tudi pri tem dobro ob sebi imeti vsaj Slovar slovenskega knjižnega jezika oz. Fran po ta novem …če ne že kakšne priročne enciklopedije. Postreže namreč tako z domačimi in tujimi klasiki iz literarnega in likovnega sveta kot z zvenečimi imeni današnjih umetniško glasbeno igralskih person, ki pišejo trende slovenski in svetovni sceni. Za povrhu navrže še z modrostmi “očakinj”, vračaric in vizionark, seznani z medicino in psihologijo za telebane in zakonitostmi Kozmosa … Nič ji ni tujega!! Knjiga Maje Gal Štromar, katere lahkotna bibavica opljusne s streznitvijo primorane samorefleksije, je seveda – kaj drugega – večplastna in s težnjo temeljitega razmisleka! Ali – kot je avtorica uvodoma napovedala v citatu C. G. Junga:”To, da nahranim lačne, oprostim žalitev in ljubim sovražnika, so velike kreposti.A kaj, če odkrijem, da so najrevnejši berači in najnesramnejši žaljivci vsi v meni in da sem potreben miloščine svoje lastne dobrote in da sem jaz sovražnik, ki ga je treba ljubiti – kaj potem?” Takrat Gal Štromarjino literarno delo postane študijsko gradivo jezikovnih izrazov in njihovih ekspresij, primerjav in metafor, aksioma slovenskih resnic, socioloških orisov in psiholoških pasti …7 kg do sreče si zasluži vso pozornost! “KNJIGA JE ŽIVA TVORBA” z življenjem med platnicami in zunaj njih. Brez kakršnih koli zadržkov lahko po tej literaturi, ki je tako zelo aktivna, da se čuti živahno polnokrvno brbotanje življenja v branih straneh, prebirajo tudi bralke, ki sicer posegajo po sproščujočih in nezapletenih knjižnih romancah. Majina “roza pustolovščina” bralke kar sama zapelje s svojo umirjeno rozasto barvo platnic, da prelistajo nekaj strani in se potopijo v vsebino. Knjiga JE sproščujoča in JE lahkotna. A, kot že omenjeno, JE tudi vse več kot to! Je dejansko dobra knjiga, ki se jo splača prebrati, predvsem zaradi samorefleksij, pa tudi razgaljanja tistega sveta, ki ga “navadni ljudje” opazujemo od zunaj z nekakšnim nostalgičnim zavidanjem. In je knjiga, ki se jo podari naprej. Naj se le vrnem k svojim uvodnim besedam in se dotaknem še žemljice ter dam pojasnilo na vprašanje, KAJ NEKI JE SKUPNEGA ŽEMLJI IN 7 kg DO SREČE. Na tem mestu z dovoljenjem navajam komentar Mateje J. Hočevar, pesnice:
“Knjigo sem brala v postelji, na stranišču, na vlaku, v avtu, najraje pa na dobro osvetljenem prostoru. In ker sem brala hitreje, kot je Maja pisala in Mara govorila, sem stavke požirala … nato sem se morala vračati ponovno na začetke strani, da bi si prebrala odlomke na glas, da mi kaj spet ne uide … fantastično … S tole knjigo sem odplesala odličen ples, Maja Gal Štromar, hvala. Naj še dodam, da je prva izdaja knjige pošla kot vroče žemlje (v davnih letih je bilo pekovsko pecivo prava redkost in žemlje so bile dragocen prestiž, sploh pa vroče!!!) in takoj po branju sem svoj izvod, še ne ohlajen od mojih potovanj z njo, velikodušno posodila prijateljici, z napotkom: Tole moraš nujno prebrat’, stara, to je pravi štof!
Skrajni čas, da jo pojdem iskat in se zaženem z njo v ples ponovno … JA!”
Romana Novak, pesnica in performerka
»Sreča ni atletinja, ki teče maraton čez ovire, je zrela hruška, ki pade z drevesa, ko je čas. Maja Gal Štromar to pove v sočnem jeziku in z zgodbo, ki te vozi po toboganu občutkov z redko slovensko lastnostjo – humorjem in samoironijo. Sodobna zgodba, ki pošilja v penzijo slovensko Francko in Lepo Vido. Ob njej sem se nasmihala, gubala čelo, se krohotala in ob koncu … Ne, ne povem. Preberite sami!«
Nada Mulej, prof. slov. jezika in prim. knjiž., mednarodna trenerka NLP
»Zgodba romana »7kg do sreče« v bistvu ni nič posebnega, ker je od vsega začetka pričakovana in jasna. Avtoričin način pisanja, poseben slog, jezikovno in besedno bogastvo, metaforika, širina in globina znanja, pa daje delu izjemno veljavo, ki visoko presega kliše zgodbe. Avtoričina duhovitost vedno zmaga nad pikrostjo; pod kožo včasih robatega humorja se začutita nežnost in občutljivost. Barvitost krajinskih opisov, pestrost značajev, sočnost dialogov in še kaj … vse me je prevzelo. Kar me je poleg vsega ostalega ves čas držalo v napetosti, je posebna dialoškost, občutek, da bralca avtorica neprestano vabi v dialog in mu pušča prostor za doživljanje lastnih občutij.«
Lidija Koceli, organizatorka kulturnih prireditev, Kulturni dom Žalec
»Roman »7kg do sreče« sem doživela kot duhovito, presenetljivo lahkotno pripoved, a kljub temu nikakor plitko. Maja, zahvaljujem se ti za to pripoved, ki me ni zamaknila v sanjavost: ostala sem zemeljsko devica, deviška. Skoraj terapevtsko sem bila deležna afirmacij glede lastnega čustvovanja. Predstavila si Maro, ki je lahko katerakoli izmed nas, bralk, ne glede na status, poklic in vse ostalo, kar nas ‘kao’ ločuje. Razumem njena hrepenenja, padce, potrebe, občutja, zmagoslavja, sikanja … Kako izvrstno zapisana! Če nisi »Mara«, živiš dokaj zdolgočaseno, »maločustveno« in »paralizirano« življenje. S teboj in Maro Vodopivec sem preživela polno soboto.«
Valentina Šukljan, vzgojiteljica in gledališčnica
Odlomek
Zaprem oči. In jih ne odprem več. Nočem jih več odpreti. Nočem več videti, rada bi začutila. Rada bi vedela. Čisto zares vedela. Na noter. Rada bi verjela, da je vse to res. Vse to, kar se mi nenadoma dogaja. Njegova roka še vedno mehko leži na moji bradi. Mehko potuje po licu. Po čelu. Njegovi prsti zapljujejo po mojih ustnicah, ki še hranijo okus po medu, limoni in čokoladi, okus po njemu.
»Jakob…« tiho rečem in priprem oči. »Zdi se mi, da bom jokala.«
»Če boš, potem bom jokal s tabo.« reče in se še močneje privije k meni. Padava v mehkobo kavča. Oblečena in ovita eden v drugem. Gledava se kot bi se poskušala prepoznati. Kot bi hotela na novo uzreti obraz, ki ga tako dobro poznava. Poznava dobrih dvajset let.
»Ljubi se z mano.« rečem. On pa se nasmehne, mi odstrani lase s prepotenega obraza in odvrne »Že dvajset let se ljubim s tabo. Od vedno se ljubim s tabo. Tudi, ko te ni, se ljubim s tabo. In tudi, ko te ne bo, se bom ljubil s tabo.« Ne poljubi me. Le gleda me in s pogledom boža mojo zadihanost, v zenicah pestuje moj srčni utrip, mojo namravljinčenost v nosu in poplavo v zrklih, ki bo zdaj zdaj zalila moja lica.
»Zakaj nisi nikoli nič rekel…« komaj še izdavim iz cmoka, ki ga bo epicenter potresa zdaj zdaj izbljuval na plano.
»Zato, ker nisva bila pripravljena, zato, ker si prismoda in zato, ker se enih reči pač ne govori…« odvrne.
Zarijem se vanj, v njegova pleča. Nikamor se mi več ne mudi. Zajočem. Vse v meni se sprosti. Začutim, kako se izza zapornic prelije neskočno jezero. Trdno se ovije okoli mene. Njegove roke drsijo po mojem hrbtu. Njegov objem je močan in nežen. Diši, tako prelestno diši. Po ognju, po lesu, po toplini. Noč nad Ljubljano pada v naročje kotanje. Modrina na drugi strani oken gosto zakriva nebo. V betonskih blokih daleč na obzorju se prižgejo lučke. Milijon drobnih lučk. Kot novoletni dekor na jelki. Predstavljam si, kako ljudje za okni kuhajo, gledajo televizijo, se ljubijo, otroci pišejo domače naloge, matere dojijo dojenčke, pevci pojejo in se pripravljajo na večerno tezgo in morda nekdo v tem trenutku celo umira. Cela plejada tuzemskih lučk. Drobnih zvezd. Ni mi več potrebno posegati po nebu. Ni mi več potrebno čakati na svetlobo zvezde, da me doseže iz daljnih galaksij. Ogenj v meni tiho plamti.
Dolgo samo leživa. Morda uro, dve. Brez besed. Nato se Jakob nekoliko izvije iz objema in poišče moj obraz. Poljubi me. Enkrat in še enkrat. Razprem ustnice in srečava se v dolini sanj. Njegovi skodrani pšenični prameni božajo moje lice. Z roko mi seže pod črno obleko. Dvigne jo do popka in ga poljubi. Z jezikom zaokroži kot satelit okoli planeta, zaokroži usta in se prilepi obenj v dolg vlažen poljub. Privzdignem roke v predajo in črna obleka pade z mene, kot temno jadro z gusarske plenilske ladje, ki se je končno predala. Nobenih žalovanj več, kajne Jakob, nobenih plenjenj… Jakob, moj prijatelj Piki Jakob…
»Kako zelo si že zamujala…« mi reče in drsi po moji naježenosti. Mrazi me in trga od vročine, od ognjenih zubljev v kaminu. Oplazijo me njegove vrele dlani, drsijo po beljavi mojega telesa. Sleče si majico in jo zaluča na mehko preprogo. Lep je, izklesan. Pomakne se k moji desni dojki, in z jezikom oplazi neučakano bradavico. Zaječim od naslade. Skrije jo v dlan in se pomakne še nekoliko višje, na vrat, k ušesu. Poljublja me, nežno in počasi, skloni se k levi dojki in ponovi manever. Zaječim. Zagrize v bradavico in jo nežno grizlja. Raznaša me v mednožju. Začutim njegov napeti ud, še vedno je skrit v hlačah. Še vedno daleč. Z roko sežem proti njegovi razbeljenosti, in preko tkanine zatipljem nabreklost. Zaihti. S prsti se prebijem onkraj hlačnega pasu, odpnem jih, z roko sežem podnje, pod elastiko spodnjic in ga zagrabim. S prsti oplazim vrtince dlak, svilnati dotik njegove moškosti me seli v opijsko brezglavost. Hlače mu potisnem proti kolenom, njegovo dlan položim na njegov prekrvavljeni ud, nežno potujem po njem, vabim ga, hrepenim po njem, čakam, da kot ladja v pristan vstopi vame. Nekaj trenutkov se ne zgodi nič. Jakob se umakne, dvigne se, kleči pred mano. Gleda me. Ne razumem. Potem me povleče za roke, da se iz ležečega položaja dvignem še sama in gola pred njim kleče obsedim. Dve monumentalni sreči v siju ognja. Dve kreaturi v molitvi. Z rokami se dotakne mojega vratu, počasi polzi po njem, dol, pod pazduhi, zadaj za lopatici in spet na trebuh. Zagrabi me za bok, z obeh strani, močno in silovito me potisne k sebi, me rahlo privzdigne in nakaže, da se nasadim nanj. Kot sornik na vozu se vpneva. Zaihtim. V njem zamolklo in rezko zagrgra krik ugodja. Od daleč zaslišim svoje ime. Pogledam ga. Da, njegove ustnice ga izrekajo. Mrmrajo ga kot mantro. Moški, ki izgovarja moje ime. Moški, ki zmore izgovarjati moje ime. Dlani mi položi na križ, potisne obenj in istočasno navzdol. Začutim, kako se predanost širi v vročinskih valovih. Močneje kot infrardeča savna žge v ledjih. Čutim sleherno kost. Vsako vretence, ki zaihti in se prebuja ob obnoreli osti, ki se zasaja vame. Razsrediščena sem. Nekdo je razbil kalejdoskop in zrcalca z milijonterimi podobami letijo v nebo. Tako sem žalostna, nenadno pijano žalostna, ker se mi približuje smrt. Čutim, kako trka vame, kako pospešeno diha in me grabi, kako se oklepa mojih voljnih ritnic in kako nemirno sope. V meni privzdiguje perjanice bolečin, še malo, čisto malo in bom osvobojena. Žalost bo odšla. Za vedno me bo zapustila. Jakob z jezikom oplazi bradavico moje desne dojke. Gostota nevzdržnosti me bo oklofutala. Za trenutek odneha, z jezikom poišče duplinico na vratu, premakne se na usta, ponovno se potopi vanje. Jezik vpet v jezik. Jezik, ki ni nikoli izrekel, kar bi moral. Penetracija duha. Vem, vem, gre samo za začasno skrenitev, kajti njegove razžarjene dlani se ponovno spustijo nizdol hrbta. Zagrabijo ritnice, jih privzdignejo, tedaj Jakob nekoliko usloči hrbet, globoko zaječi, zadrži dih, kot bi hotel umakniti medenico, jo za trenutek prestaviti v negibno večnost, kot bi hotel vzeti zalet in nato z vso silo potisne vame, enkrat, dvakrat, dokler naju ne razžge in razlije v neskončni ognjeni val.
Galerija
