»Preprostost, za katero je slutiti diskretno iskrenost, je prepoznavna pesniška črta Maje Štromar. Prav tako kakor izredna občutljivost in čut za žalobno lirskost, kako se kaže na primer v pesmi: »Ko bo močno pihalo in o bodo ulice dišale po sladkorni peni, ko se bodo bele zavese premikale za okni in ko bo na dvorišču sosedove rozaste hiše odcvetelo zadnje drevo, zamolčim – kako samotni so prazniki.«
(Marijan Pušavec, književnik)
***
Kot kolebanje med zakrknjenostjo in ošabnostjo – Žlahtnim.
Globoko, v kleti, brez luči, med sluzavo toploto, kot vino, med spolzkimi hodniki, s plesnijo v očeh – Postajam.
Kot grinta, globoko v vratu, ujeda –
Čutim,
se zavist prebuja, nezvestoba v zasebni ilegali-
Mislim.
Obžalovanje je preveč, ne kes, ne izprijenosti slave,
Smem.
Strmim v čudež, da v vsem svojem hrepenenju,
Nočem.
***