Maja Gal Štromar

igralka, pisateljica, režiserka

Marjuta (odlomek iz še ne objavljenega romana Ženska drugje)

Napisal/a dne 22 julija 2016 in Blog

In potem je tu ekonom Samo. Zamerljivi Samo, ki jo sedaj gleda z veliko dozo prezira. Ko se je Marjuta še čisto sveža zaposlila v šolski kuhinji, pred dobrimi dvajsetimi leti, jo je hotel imeti, biblično, jasno, kot vse na novo prišle sodelavke, pa mu ni uspelo. Ne, ker ne bi bil čeden, in ker bi ona bila zasedena. Nasprotno, celo všeč ji je bil in ni čakala drugega kot to, da ji kak moški prekriža na pot. A njej se v shrambi za lonci in konzervami olja in kislih kumaric ni ljubilo mečkati, tako, na hitro, v parih minutah, haljo gor, gate dol, drži se za polico in pazi, da se kaj ne razbije. Predvsem pa bodi tiho, in da ne bi slučajno kričala, če ti slučajno pride. In končno tudi zato ne, ker je bil Samo poročen in že tedaj je imel doma tri male smrkave froce. Od tedaj zamera, ki traja že dobrih dvajset let. Tega Marjuta ni mogla nikoli zares razumeti. Kako dolgo se celi ranjeni moški ponos? Tako ga pusti, da se ob novici njenega dopusta počasi cvre na komaj ogreti plošči. Odhajam, in sedaj boste morali sami poskrbeti za vse. Samo, predvsem ti. Z nabavo in z vsem, kar sodi zraven! Samo se kot mali sojin polulani polpetek poti. Marjuta z rahlim zadovoljstvom gleda njegov padajoči obraz. Ličnici sta kot rezini ocvrtega stopljenega polnomastnega sira, ki od presenečenja in brez nadzora polzi izza ustnih kotičkov. Samo, razvlečeni razžaljeni fondi. Kakšen veličasten prizor! Nemočni osiveli Samo. A pravi trenutek maščevanja je nastopil nekoliko kasneje, ko je Samo priletel iz pisarne z novo naročilnico, ponovno ves sladak in ves meden in mehak. In vsi vemo, zakaj in kdaj so moški pomehkuženi in se zvijajo kot namaščene jegulje. Tedaj se bojne sekire nisimidalaprasica zakopljejo, pokadijo se pipe miru in vse je lepo in krasno po starem. Marjuti so bili od vedno všeč ljudje, kaj všeč, občudovala je take tičke!, ki so zmogli z nadzvočno hitrostjo pomesti pod preprogo stare rane in zamere, a le tedaj, ko je to koristilo njihovim žepom. Prijazen je bil in pozoren, dragi Samo, rahel in rahločuten kot vtepena smetanca na jagodah. In tudi nekaj centimetrov nižji, kot bi se bil njegov hrbet spremenil v velikansko, z orehi nadevano palačinko. Prosil je za njen podpis, njen videlo. Tako ga je imenoval. Butasti nevedni videlo, ker je bil od vedno prepričan, da je bajsasta Marjutka neuka in nepismena babura, ki se je rodila z zajemalko in kuhalnico v roki namesto mehke dlani in hitrih prstov, ki bi lahko pisali pomembne in tehtne besede kot jih je bil sposoben pisati njen dragi Jordan. In ne, ne samo banalnih receptov in spiskov za trgovino, temveč romane, dolge zgodbe, take kot je pisal veliki Dostojevski, a se razume, brez pištole na temenih. Na vse je torej pomislil, pretkani Samo. Ni se dal ugnati kar tako, prosil jo je za podpis za nekaj naročilnic vnaprej. Za cel mesec Marjutine odsotnosti.  Za začetek mu je rekla samo ne. Ne bom podpisala nabavnic. Ne gre. Vnaprej nikakor. Saj veš, da ne smemo. Zatresel se ji je glas. Marjutka, ne tako, ne tako oštro z ljudmi! Saj veš, da je potrebno niz dlako! je zaslišala očeta, kako ji iz preteklosti križa pot. Vsakič tako, ko se je morala vsaj približno zavzeti zase. Samo je iz očesnih votlin od silnega presenečenja izpljunil dve zeleni olivi nafilani z rdečo papriko. Obmolknil je. Nekoliko nenavadno zanj. Marjuta pa se je odmaknila za pol metra. Morda jo je postalo strah njegovega burnega odziva in njegovega pordelega puranjega vratu. Ali pa je potrebovala odmik le zato, ker ga je hotela videti bolje, v celoti. In končno razumeti, in se tudi v živo prepričati, da ljudje ne umrejo samo zato, ker si se jim zoperstavil. Veš, Samo, je smelo nadaljevala, čeprav jo je stiskalo v grlu, glede na to, da imam pooblastilo ravnateljice Smiljke, s katerim me je za en mesec odrešila funkcije vodje kuhinje, ti moram povedati, da žal uradno nisem več zadolžena za nakupe. Moral boš govoriti z Brigito. Ime Brigita je mednju padlo kot sekira, a ne v med, temveč na njegova sapo loveča pleča. Zeleni olivi v Samovih očesnih votlinah se že solzita. Najbrž je šele tedaj dojel, kaj pomeni ostati sam. Brez kritja in potuhe in predvsem brez namigov. Kje na primer lahko šola privarčuje pri kruhu, pri komu na zelenjavi, v kateri privatni mesnici pri mesu. To ve samo Marjuta. In vemo, popuste na jajčevce, bučke in paradižnik pri Boži in Marju na Serminu dobi samo Marjuta in sveža jajca iz domače reje iz spodnjih Mišev dobi samo Marjuta. In mleto goveje meso pri Fjorindu, v katerega prav gotovo ni stopila nobena športna konjska vprega, dobi samo Marjuta. O tragedija, in sedaj ne bo več mogel na račun popustov od dnevne nabave, za vso privarčevano razliko polniti domačih omar in hladilnika in s tem hraniti svojega vedno obilnejšega trebuha in preozkih delovnih hlač. Marjuta je vedno zamižala na eno oko in se pretvarjala, da ne vidi vseh tistih do vrha nabasanih vrečk, ki so se zgnetle na tleh ob volanu nabavnega kombija in z leti tudi zadaj za sedežih. Kajti samo bog lahko opozarja in posledično kaznuje. Včasih se je iz vrečke zabliskala majoneza ali pa velika Kraševa čokolada z lešniki, ali tekoči prašek, tisti najboljši, najdražji, uvoženi, ki ohranja barve, predvsem črnino. Medtem ko je Marjuta svoje zapacane kuhinjske halje še vedno prala s starim Faks helizimom ali pa jih je skromno namakala v milnici iz marsejskega mila. Žalostno, res. Vse te male kurje kraje na račun države, na račun otrok! Saj ni čudno, da bo potrebno na kolektivni državni pokop, kmalu, zelo kmalu, kajti ne gre samo za šolske ekonome, jasno, da ne, in niti za čokolado ali za tistih nekaj ubogih peteršiljevih vejic. Vsak bebec ve, da to še ne uniči sistema. A če je več takih, in šol je ogromno, govorimo o tisočerih, tako osnovnih kot srednjih samo za začetek, in to le na tej mali zemeljski zaplati, ki ji rečemo domovina, potem gre v nekaj desetletjih za kontejnerje čokolad in za cela polja peteršilja. In v petindvajsetih letih naše samostojnosti, to bi lahko mirno izračunali, dovolj je malo matematičnega znanja, je Slovenija postala eno samo narabutano peteršiljevo polje s čokoladnimi obeliski, okrašenimi z otečenimi političnimi piškavimi lešnikovimi glavami, ki se ponosno in pretkano dvigajo proti nebu. Prekrasna zemeljska akupunktura. Še Marko Pogačnik s svojim zdravljenjem zemlje, z visoko energetiziranimi in informiranimi kamni, ne bi zmogel pomagati.

Samo molči. Kuje povratni udarec. Zakaj bi bil v dreku sam, če pa ga lahko altruistično podeli. To njegovo veličastno in neprecenljivo razumevanje komunizma. Ne ve še, kako, a bo že še izbrskal način. Zlovešče jo motri kot strupena kača miško. Za trenutek Marjuto napade slaba vest. A ne, nikogar ne bom več reševala, kljubovalno stisne ustnice. Niti pomirila ga ne bom. Dovolj je velik, da lahko zdila sam, mantrira v sebi. A kljub vsemu zadrhti. Prime se za kuhinjski pult, ponovno ji pomodrijo prsti, kajti težko prenaša ukrivljene užaljene hrbte in dolge tihe pavze. Del nje bi velikodušno in tovariško potrepljal Samovo ramo, materinsko zatrjujoč, da bo vse še v redu. Del nje bi izdal sebe, samo zato, da bi med njima ne zavladalo to čudno naelektreno ozračje. Med nikomer! Dala bi ledvico, obe, in bi ju z veseljem marinirala v najboljšem francoskem avignonskem vinu, vse to za ljubi mir. Druga polovica nje pa si ne more, da bi ne zmagoslavno zarila ostre sekire v kravje stegno, ga raztrančirala z največjo možno samozavestjo in se pomirjeno popraskala po trebuhu. Zdaj je čas, da neha reševati druge. Zdaj je čas, da življenje reši njo. Kajti menda zgolj bog lahko kaže s prstom na falote, sodi in posledično kaznuje. In zakaj ne, tudi miri in daje odpustke, in bojda včasih, ko je prezaseden z reševanjem odmevnih svetovnih katastrof, ki jih sicer ni povzročil sam, saj gre zgolj za človeško maslo, to nalogo zaupa največjim pravičniškim masterchefom. Torej Brigiti. In Brigiti Samo ne bo ušel. Njej, ki bo začasno nadomeščala Marjuto. Za vsako žalitev, za vsako tišino ga bo privijala. Za vsa cigumiganja, ki se niso končala tako, kot bi ona hotela, tam zadaj, v skladišču za lonci in med konzervami kislih kumaric in marmelad. Ker je morala splaviti. Tudi za to ga bo privila, ker se je vsa ta leta počutila ponižana kot pohojen paradižnik, ki ga je zavrgel po mesecih in mesecih nabijanja med hladilniki in lonci. Dolgo se je pretvarjal, da ne ve, kaj bi v resnici hotela od njega. Zato bo šla do konca. In če bo potrebno, bo zanj v prvem nadstropju tajništva, prav pred pisarno ravnateljice Smiljke izbila celo Golgoto križev in ga za vsak prdec od našnitkane mortadele, za vsako kocko gaude, za vsak zobotrebec, ki bodo umanjkali v šolskem skladišču, pribijala na razpela javnega sektorja. Prav naj mu bo, kaj pa je otresal z zlobnim jezikom, da je glavna kuharica Marjuta nepismeni smrdljivi lonec maščobe, ki vsako jutro ob kavi namesto dnevnega kulturno političnega dogajanja brska po reklamnih lističih vseh mestnih in obmestnih hipermarketov, iščoča najcenejši papir za brisanje riti. Zapomnil si bo ta pomladni marec, najdražji Samo. Peklenski mesec, ko se vsi veselijo zvončkov, njemu pa bo končno odzvonilo. In na Marjuto, tudi nanjo bo večkrat pomislil, na Marjuto, ki jo čaka na drugem koncu sveta velik življenjski preobrat. Marjuta je mirno zaprla reklamno zgibanko, ki jo je med pogovorom previdno ujčkala kot ravnokar rojeno, še nebogljeno dete in ga takoj za tem odložila na polico. Če sem čakala toliko let, lahko počakam še nekaj dni, si je dejala in gledala Samov hrbet, kako skrušeno zapušča kuhinjo.