Maja Gal Štromar

igralka, pisateljica, režiserka

Ute (odlomek)

Napisal/a dne 21 julija 2016

Malo preveč smo popili, morda celo pokadili džoint preveč. Regina me je skoraj na kolenih prosila, da grem z njo na nek brezvezen žur. Nesamozavestna kot je, sem ji naredila uslugo. Vem le, da sem nekajkrat krepko nagnila steklenico viskija, ki mi jo je ponudil nek lepotec. In povlekla sem tudi nekaj dimov, da sem se vključila v absurdno boemijado. Kljub vsemu sem imela zadevo še vedno pod nadzorom. Od začetka do konca. Po otvoritvi razstave nas je Reginin izbranec, nek slinasti slikarček povabil k sebi domov. Kakšen tip moškega je, mi je bilo jasno že v trenutku, ko sem ga zagledala. Eden tistih, ki bi izdal in hkrati prodal mater, otroka in domovino in še koga zraven, če bi le lahko, vse za svojo korist. Za svojo malo stisnjeno konstipirano rit, skozi katero si še prdec ne zmore izklesati dostojanstvene poti. Za svoj pičli talent pravzaprav neverjetno in pretirano ambiciozen Francesco Bettilio. Sodobni slikar. Eden tistih, ki je preskočil lekcije anatomije in se iz netalentiranosti prelevil v uspešnega mazača intelektualne masturbacije in votlega prostora. Regina, zaljubljena vanj do ušes, mi ga je predstavila samo zato, da bi lažje presodila, kakšen je in bi ji posledično dala nekaj pametnih ženskih nasvetov, kako takega moškega osvojiti. Regina, vedno zaljubljena v napačne. In vedno tako bedasto zaupljiva. Odpravili sva se torej v lajf, kot bi rekla ona. Ulrichu je bilo vseeno, kako zapravljam svoj čas. En babji žur gor ali dol. V tem me ni omejeval. Reginini dolgočasni prijateljčki umetniki so že nekaj ur brenkali na kitaro in utrujali s svetoboljem. Predolgo je trajalo. Njen izvoljenec Francesco pa je v resnici ni pogledal niti enkrat samkrat. Kaj hoče, sem videla takoj, ko sva si segla v roke, in vedela sem tudi, da mu Regina ne pomeni čisto nič. Mali zelenec, packarsko navdahnjeni oveli popek. Nedonošenček, ki sem ga imela še isto noč. Težil je, da naj nekaj zaigram na klavir. Tako, za vzdušje. Najprej sem ga pogledala izpod čela in mu z nižjim glasom naduto siknila, da nisem deklica na klic, da bi mu igrala za štimungo. Zardel je in se opravičil. Jasno, morala sem ga najprej pošteno frcniti po razvajenem nosku, da bi se tepček še dodatno upognil v svoji miniaturnosti in se malo bolj potrudil. Če moškega tako potlačiš, in seveda, če ga je količkaj v hlačah, se kasneje v maščevanju lahko prav prijetno izkaže, ko se v postelji razživali. Šele, ko sem zaznala, da mu je krivda ohromila pamet, sem pribila enega Kabalewskega. Toccato. Z veliko napak in na približno. Pa saj je vseeno, če nimam talenta za glasbo, saj je Italijan, sem si rekla, bo razumel, kaj pomeni toccare. In medtem, ko sem se pretvarjala, da obvladam klavir, je slonel ob meni kot pocukrana baba. Očaran in prepoten. Gledal me je z rahlo rdečimi lici in trepetal. Trepetal v taktu in se potil kot čopič namočen v razvodeneli akvarel. Dovolj je bilo malo provokacije. Nekaj skrivnostnih pogledov, hitrih in sramežljivih, ki jih hitro umakneš še pravi čas, da daš lovcu misliti, da si krhka divjad. Dvakrat bežni dotik rame. Nekaj nasmehov v prazno, le toliko, da ga še dodatno zmedeš in podžgeš njegovo omajano samozavest lovca. Z nami v dnevni sobi je bila tudi neka zafnana igralkica, zapita in nesrečna. Lepa kot boginja. Gazela. Z obilnim oprsjem in z nizkim hlačnim pasom, ki je spredaj v izobilju razgrinjal goli popek, zadaj pa ritno režo s tango, ki je kot verižica na oprsju vabila moške poglede. Mata Hari. Vedela sem, kako jo bom uporabila. Od vedno so mi bili pri srcu posebni in izbrani kosi pohištva. Stopila sem do nje. Zelo blizu, preblizu, da naju prepoteni terpentinasti škratek ne bi bil opazil, in ji prišepnila na uho, da bi rada zaplesala z njo. In potem sva se začeli počasi primikati ena k drugi. Počasi. Približevala sem svoje telo njeni nafitnisirani suhljatosti, iz katere je puhtelo na kvintale žalosti, ki z neverjetno lahkotnostjo podarja svetu občutek brezbrižnosti in vseenosti. Melanholični Shabby Chic stil za uvele princeske. Negovan in rahlo zamaknjen. Načrtno nežno zabrazgotinjen. Deviško podlo brezmadežen. Vulgarno otožen. Roke so bile v zraku, kot bi hotele še dodatno poudariti igro najinih podhranjenih bokov. Od vedno sem znala izkoristiti magično mejo med obema. Mejo med žalobnostjo in uničevalnostjo. Oboževala sem trenutek, ko se prva prevesi v hudičevi razkol druge, od koder ni poti nazaj. Vse vodi samo še v sladostrastno destrukcijo. Primikali sva popka, torej, tako zelo počasi, da se je med nama ustvarjala gostota. In zrak med najinima telesoma je elektril špagetarjevo mednožje. Še vedno je bil tam, prisesan na klavir, nekaj centimetrov za mano, za mojim hrbtom. Sunkovito sem nagnila glavo nazaj, da se je slap dišečih črnih las usul po hrbtu. Videla sem, kako mu je hormonski parfum zameglil um. Slutila sem, postajal je vedno bolj nestrpen. Čutila sem, kako se mu solzijo beločnice, kako trza in jecljavo diha. Pogrizel si je nohte. Do krvi. Na robovih prstov so ostali madeži oljnatih barv. Kot nemočna zver, ujeta v past, je ohranjal svoj instinkt parjenja, čakajoč na trenutek, ko si bo lahko privoščil ulovljeno perjad. Počasi sem se oddaljila od igralke. Pustila sem jo, da se še naprej utaplja v svoji nesrečnosti. Guncljala se je kot zapita mačka na razgreti palubi in nepreklicno napovedovala dogodek, ki ji bo za nekaj časa podaljšal razlog, da nadaljuje s svojo briljantno vlogo mučenice, tragedinje ali osramočene trpeče deklice. Počasi sem se obrnila, poiskala njegov pogled in takoj za tem izhod. Regina je cel večer klepetala z nekim slinastim aknastim dečkom, ki ji je komaj segel do prsi. Na živce ji je šel, bilo je jasno, na kilometre daleč se je videlo, da ga ne prenaša. Toda Regina je prav toliko prijazna kot je mali predrzen in seveda pretirano samozavesten in kot tak ji ne bo dal dihati vsaj še nekaj časa. Taki ne odnehajo. Grdi rački. Zdi se jim, da jim pripada cel svet. Že samo zato, ker jim je spodletelo pri zunanjem videzu in so zato osvojili filozofske elizijske poljane. Ona pa tudi ne zna postavljati meja. Vstopila sem v sosednjo sobo in počakala, da se piccolino nariše. Nisem čakala dolgo. Štela sem. Rekla sem si, do deset bo dovolj, pa je prišel že na štiri. Zagrabil me je za lase in me z obrazom potisnil proti omari. Smrdel je po gorgonzoli in po terpentinu. Z malimi prepotenimi ročicami in kratkimi pogrizenimi prsti je poiskal moje prsi in nekajkrat zavzdihnil, kot bi mu že prišlo v hlače, me slekel in me zalučal na kavč. Vstopila je igralka, njen vstop je bil nenavadno trezen. Pridružila se nama je. Sledila je mala bedna igra akrobacije, kjer se vsak poskuša pretvarjati, da je bolj pijan kot je in se reži z izumetničenim akademskim nastavkom glasu. Mali špagetar je ponavljal Oh, kaj smo nori, cazzo, kaj smo mi nori! E vaiiii! E vaiiii! Mala afna pa mu je odgovarjala Kaj dogaja, kaj nam dogaja! Fensiiii! Sledila je mučna obremenjenost s kompozicijo in mizansceno. Vedno ene in iste finte gledališčnikov in slikarjev, ki jih nisem v bistvu nikoli zares razumela. Kajti vedno hočejo določiti, kje natanko bo kdo stal ali ležal in kako se bodo naše gole riti premešavale, da bo bolje, in da bodo od seksa imeli še kaj dodatnega estetskega užitka, o katerem se bo dalo kasneje tudi kaj povedati. Ali pa vsaj sublimirano uporabiti v umetniškem diskurzu z veliko pretiravanja.

Premikala sta se kot bi jima Pina Bauch pisala korake. Se kobacala, kot bi nad nami bdela velika filmska kamera ali črna luknja s parterjem, nabasana z občinstvom. Na trenutke sem celo dobila občutek, da sta tu in tam obstala, kot bi ju fotograf prosil za nekoliko zamrznjenih poz. In potem presenečenje. Čeprav niti ne, če sem odkrita, kajti kratki prstki in pogrizeni nohti na njegovih potnih rokicah niso že prej kaj dosti obetali. Kot tudi ne njegova prevelika platna z malo vsebine. Njegova resnično mikroskopska moška obdarjenost je bil nenadkriljiv vrhunec večera. Ko sem videla, s čim bi me rad zapolnil, sem se raje prepustila oblizovanju nesrečne igralke, njeno zadnjico pa sem velikodušno prepustila pritlikavcu v obdelavo. V tem je bila Gazela odlična. V lizanju, namreč. Dikcijske vaje v kombinaciji svetobolja očitno dobro denejo jezični mišici. Postane gibkejša in vstopi tja, kjer je potrebno pravilno naglaševati. Vedela sem, da bo kmalu za tem vstopila Regina. Da me bo poiskala, da bi se skupaj odpeljali domov. In vedela sem, da se ne bo mogla izogniti prekrasni predstavi. Priča bo veliki lekciji. Videla bo, kako se to dela. Kako se osvoji moškega.

Odprla so se vrata. Stala je tam. Med podboji. In jasno, ni se nam pridružila. Čeprav bi se lahko. Preprosto, slekla bi se in se ulegla med nas in končno uresničila svoje sanje. Končno bi dojela, da se je zaljubila v nesposobneža, in da se za takimi tipi ne meče, kaj šele joče, ampak se jih preprosto kaznuje. Vse, kar sem lahko storila, sem storila. Na pladnju sem ji ponudila rešitev! Le odložila bi tistih nekaj krpic, ki jih je tako skrbno izbirala, da bi bila všečna moškim, in se tako končno prepričala, da so kilogrami, imidž, znanje in poezija popolnoma nepotrebne discipline v osvajanju moških kot tudi ves ostali šminkerski balast. Morala bi že dojeti, da se moških ne da razumeti, in se jih tudi ne poskuša razumeti. In moškim se, bog ne daj, ne pomaga. Ne iz sočutja, ne zaradi katerega koli drugega razloga. Moške se pofuka. Artičoka, mama. Izcuzaš mehko hranljivo meso in vse odvečno izpljuneš.

Videla sem, kako so se vrata za njo počasi in previdno zapirala. In slišala sem samo še besedo kurba. Ničesar ni rekla. Seveda ne. Kurba, kurba, kurba … je odmevalo v meni. Kurba drugič. In bila sem pomirjena.