Maja Gal Štromar

igralka, pisateljica, režiserka

Že češnječas

Napisal/a dne 3 junija 2016 in Knjige

Že češnječas, Maja Gal Štromar»V zbirki Že češnječas se kratke pesmi izmenjujejo z liriziranimi proznomi del, oboje pa se dopolnjuje. A težišče je vsekakor v nevezani besedi. Gre za pravi pravcati konglomerat, skupek epistolarnih besedil, monologov, vmesnih komentarjev, didaskalij, liričnih izpovedi. Preobilje razsežnosti čustvenega in miselnega dogajanja nas preseneča od vrstice do vrstice. Le za hip osvetli, le za droben hip moremo postati ob liki, asociaciji, spominu, kriku, slutnji, obračunu, smehu, ob samoti in že nas potegne naprej v zgoščenost pripovedovanja. Včasih to stori z besedo, dvema. In znajdemo se v drugem svetu, nič manj realnem, v druščini individualistov, neprilagojencev, čudakov, ekscentrikov, harlekinov in kolumbin, naivnežev, histerikov, indiferentnežev….. nekaj jim je skupno: nihče ne zna živeti. Majina upovedovalna pot vodi v sanjsko magični realizem. Takrat jo najbolj začutimo v njenih skrajnostih, takrat se najbolj izmakne vmesnim stanjem sivine in mlačnosti. Zmernosti ni, zbirka je ne pozna. Pretresljiva in prepričljiva je avtoričina občutljivost. Z izbranimi besedami plete posebno ozračje svojih zgodb. In prav to ozračje se nam najgloblje zasidra v dušo, ker zadeva tudi nas.«

(Simona Vozelj, Radio Slovenija)

»Po formalni izpeljavi in tehtnem idejnem iskanju se mi zdita najboljši zgodbi IZTRGNINE in Doktoriada Martina Martinoviča, saj s e v njiju koncentrira in skristalizira temeljito bistvo, okoli katerega se vrtijo besedila Maje Štromar – to je vprašanje resničnosti in jaza. »Če vstopam, ko vstopam, izstopam iz česa, proti čemu, kam? – »Tam ni ničesar več kot tu.« – avtorica rešitev iz resničnosti, ki je zgolj sanjava, išče v drugem, »Povej mi, kako naj bom, kar sem«, vendar ugotovi, da je tudi drugi zgolj »ujeta ujeda v isto domišljavo« in na koncu pravo resničnost išče zgolj v sebi. »Ki iz sebe izstopam, da bi si bila ponovno dana. Moj drugi, moja druga, ki v meni skrivaš nerazjasnjena dejanja. Daj, da si bova dana.« V sebi odkriva nešteto obrazov (»Jaz sem skupek mesečnega prahu, jaz sem ptica repatica, jaz sem miš, mravlja, sem ogenj…«) vendar sprejme sebe tako, kot je. In ko se sprejmeš, končno sprejmeš sebe, vstopiš v češnječas.«

(Jožica Štendler, Delo, Književni listi, 1999)

»Maja se je med svojim študijem navzela nekaj francoskega simbolizma in naturalizma, se otresla mladostne romantike, ki jo je prinesla iz rodne Istre. Ob tem je začutila nove izzive za svojo nadarjenost in skušala ujeti konglomerat življenjske ihte in beganja, osamljenosti in odtujenosti, obenem pa vpetosti v svet, ki vliva strah in prinaša radosti. Do objesti zaljubljena v večni izziv.«

(Zdenka Lovec, Fontana, 2000)

»Izrazni dar Maje Štromar je bogat, poglobljen, slikovit. Njen jezik je kot slikarska paleta, bogata v soskladju barv in nasprotij. Mešanje profanega, banalnega in vzvišenega so posebnosti njenega pisanja.«

(Bert Pribac, pesnik)